Anonimen
|
Ne, Julcy, čeprav me mika, da bi se januarja odločila in začela znova, se mi vseeno zdi to prehitro. Danes sem bila pri svoji osebni zdravnici, da sem uredila papirje za službo in mi je rekla, da četudi že naslednji mesec začnem, naj ne bi bilo nič narobe. Pa ne bom tvegala. Z mojim se pogovarjava, da bi počakala pol leta, čeprav si sama pri sebi govorim, da bova čakala celo leto. Dolgo sem potrebovala, da sem se odločila za drugega otroka. Oklevala sem, se bala, kako bom uspela dva hkrati, pa tudi, če se slučajno zgodi rizična nosečnost, kako bom lahko Davidu razložila, da moram ležati in se ne igrati z njim. Mali je res navezan name... Potem pa sem čutila, da je čas. Zato bom tudi zdaj počakala, da bo čas in želja nepremagljiva. Saj na trenutke bi kar takoj začela, spet drugič pa bi čakala in čakala in čakala... ali pa sploh več ne bi imela drugega otroka. Samo zato, ker me je strah in ker sem tako žalostna. Po drugi strani pa sva se z zdravnico pogovarjali, da bi bilo dobro izgubit nekaj odvečnih kilogramov (no, naj ne bom skromna, veliko kilogramov), da se v naslednji nosečnosti ne bodo pojavljale težave, povezane s tem. Vpisana sem v program CINDI, ki je brezplačen za ljudi, ki so debeli, zdaj pa čakam, da pridem na vrsto. Zato sem pa med to nosečnostjo tako gonila ta orbitrek, da se slučajno ne bi preveč zredila... Aha, še to. Osebna zdravnica je rekla, da bi se pred splavom že moral videti plod in da če ga niso videli, se verjetno sploh ni razvijal. Torej, bila sem noseča, samo da nisem bila.
|