tinaaja
|
Polona prve par dni po UPN se v trenutku, ko sem se zbudila ze jokala. Solze so tekle v potokih. Vprasanja, zakaj, zavedanje, da je konec, jeza, zalost, bes, razocaranje... Tko je bilo kaksen teden. Pol mi je mami rekla, da moras sam sebi rect, da je dost. In se trudit v smeri, da prebolis in gres naprej. Najprej sem bila jezna, kako me ne razume, scasoma pa sem dojela. Lahko visis na izgubi, kolikor casa zelis, ali pa se trudis, korak za korakom, da spremejs, cesar ne mroes spremeniti, da dvignes glavo in vidis, da so kljub tragicni izgubo na svetu zelo lepe stvari, zaradi katerih je vredno ziveti in je zivljenje lepo. Seveda vse ob svojem casu, pocasi je treba predelati vsa custva, da gres lahko naprej. Da bos pripravljena na nove boje, novega . A je s casom lazje - Ja. A manj boli - Ja. A pozabis - Ne. Meni je mami ogromno pomagala, pogovori z njo in mojim mozem. Pa nekako se je dobro zaposlit z necem, ki ti vzame tist cas, ki bi ga namenjal za zalost. Ob takih izkusnjah se zacnemo zavedati, da smo ne nek nacin mocnejsi, kot si predstavljamo. En stavek se mi je utisnil v spomin, sicer versko obarvan ampak: da bog/zivljenje nikoli ne nalozi vec, kot bi bil clovek sposoben prenesti. No, ce je bog, ne vem zakaj je bilo tega treba nam vsem, ampak bolj se mi zdi pomembno drugo sporocilo: mocne smo in se pregrizemo cez take bolecine. In en dan bomo cartale nase tako pricakovane in zelene Jaz sem si takrat rekla, da se vse zgodi z nameno, v kar verjamem. Moram rect, da so se zgodile take stvari, ki se ne bi, ce bi bila noseca. Ampak zamenjam vse za vrnitev nazaj in da bi bilo z mojo pikcio vse OK. ampak zal se ne da in zato se veselim vsaj teh pozitivnih zadev, ki so se zgodile po tem. Uff no natrosila sem nekaj mojih misli.. Predvsem soocaj se z bolecino vsak dan sproti. Pusti ji, da jo izjoces, pa pusti ji tudi, da te zapusti... Seveda pa se le javi tukaj, saj smo tu take, ki smo sle cez to, te razumemo in bomo zmeraj nasle cas za tvoja custva.
|