krtekxx
|
Zanimiva tema SAMOZAVEST. Jaz se tudi sama nimam za samozavestno, npr. v štacuni nikoli ne grem z eno žemljo mimo vseh z naloženimi vozički rekoč: "A me spustite, mam samo eno reč." Mogoče se mi zdi to mal trapast oz. si mislim, če bo kdo opazil in me spustil, bo OK, če pa ne, pa tud OK. Me pa majo drugi za zelo samozavestno, vsaj tako pravijo. Ko sva bila v postopku za posvojitev nama je obema prsihologinja rekla, da se ji zdiva tako trdna in samozavestna, da bo najin otrok naletel na nepremagljiv zid za katerim bova midva sedela, če bo imel kako željo ali idejo, s katero se midva ne bova strinjala. Sem se takrat vprašala, če ne bi bilo mogoče dobro, da vseeno malo manj prepričljivo zagovarjam svoje teorije in prepričanja. Veste, jaz sem bila v otroštvu in najstniških letih grdi (debeli) raček (165 cm, 72 kg), ki se je spremenil v enega povprečnega ne glih laboda ampak račka, recimo (165 cm, 55 kg). V tej preobrazbi sem zagotovo veliko pridobila na samozavesti, depresivni dnevi so izginili iz mojega življenja, postala sem zadovoljna s sabo in z vsem tem se je zgradila tudi samozavest. Nekaj seveda stoji za vsem tem, in to je pri meni fizična aktivnost, preprosto, vendar skoraj vsakodnevno hitro premikanje nog, tek, ki pospeši srčni utrip in požene hitreje kri po žilah. Če ima katera voljo za to, naj poskusi: meni se je zelo obneslo.
|