puhica13
|
Pozdravljene, še ena tukaj, ki se je ravnokar vrnila iz ambrazije v 7. tednu. Zelo rada bi se vam pridružila, ker vidim da v vsem tem sr... nisem sama, vendar kot že same veste, ko se ti vse tole dogaja imaš občutek, da se dogaja le tebi. Jaz se nekako postavljam nazaj, niti ne morem več. Upam lahko le, da je bil tale ss le splet okoliščin, in da je mati narava poskrbela da je bilo tako še najbolje. Sedaj poskušam iz vsega potegniti ven najbolje kar se da. Konec koncev vsaj vem, da sem lahko po enem letu zanosila in da vsaj lahko zanosim, slaba tolažba, vendar z nečim se moram držati gor, drugače se bom sesedla. Glede na to, da se je pri meni vse tako hitro odvijalo še nisem niti dobro dojela kaj točno se je zgodilo. Sedaj me čaka dopust, kjer se bom odmaknila malo na osamo, se z mojim malo pockrljala in poskušala uživati, ne da bi preveč razmišljala o tem. Meni so sicer rekli, da naj bi vsaj nekje 3 cikluse malo počakala potem pa veselo na delo, vendar v tem trenutku niti ne vem, če sem sploh še pripravljena na novo pikico. Bolečina je žal še prehuda, praznina pa zelo globoka. Malo sem se morala razpisati in se že kar malo bolje počutim, ker se prav z nikomer nima za pogovarjat o tej zadevi, vsi mi le govorijo, pa saj to ni nič takšnega nisi edina, nisi prva pa zadnja tudi ne, ravno včeraj sem enega skoraj na , ko mi je to reku in sem si mislila, da upam da on z njegovo punco ne bo šel nikoli čez to. Take izjave so totalno neumesne in očitno jih izustijo lahko le tisti, kateri v življenju še niso občutili resnih bolečin ob izgubi. Upam, da bo vsem v bližnji prihodnosti ratalo dobiti zdrave , jaz pa bom vse skupaj verjetno dala malo na off, no ja vsaj toliko časa da malo k seb pridem. Vsem pošiljam za srečo.
|