andreja2000
|
sonchek ,ne,res ni lahko,zelo težko je.Jaz sem izgubila že žal kar 5 svojih pikic in še v prejšnji sem bila čist paf in panična.Seveda se me tudi sedaj poloti strah,a res takoj naredim stop.Konec,nočem mislit,ker si niti predstavljat ne morem,da spet izgubim pikico.Nočem misliti na to,da bi šlo kaj narobe,ker to še ni in niti ne vemo če bo,in se sedaj ne želim ukvarjati s tem.Toliko je že v mojem življenju negativnih izkušenj z mojimi pikicami,da bi me pokopalo,če ne bi ves čas slabih misli odrinjala.To odrivanje slabih misli mi pomaga ,da se ne mučim in tuhtam vse mogoče,da pač probam čim bolj sproščeno skozi to .Res pa je,da sem ves ta čas,ko sem čakala na ,prebrala res ogromno knjig o pozitivnem mišljenju in to mi sedaj nekako pomaga v tej . Pa mi kdo reče,joj,pa kako si še upaš bit ,ko pa si jih že toliko izgubila,ko so tu leta in s tem še večji rizik,veš sploh čez kaj vse boš morala,pa morda spet ne bo nič. No,pa tista izjava kolegice,ki mi je rekla,da v roku 3-4 tednov kaže zelo slabo,tako bi naj videla neka njena kolegica,ki vidi v prihodnost. No,to so izjave,ki se me v danem trenutku res dotaknejo,a tudi te odženem,težko,a gre.Enostavno ne dopustim,da v meni raste strah,takoj ga skušam pregnati.Težko je,ja,zelo težko,a če ne bi tega počela,bi se mi pomoje že mešalo od vseh skrbi in vprašanj.
_____________________________
Kjer je upanje,je tudi pot...
|