|
Jutra -> RE: Staršem se ne ljubi vzgajati otrok (9.12.2005 10:22:08)
|
Matejka,
ne vem, če to jaro kačo še beres, pa vseeno, še moj komentar. Sem se v debati že nakajkrat nameravala javiti prej, pa so me ene sogovornice "povozile" s svojim postom - vzele so mi mnenje z jezika[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Najprej ti čestitam, ker si odprla zelo dobro temo. Da drezaš v osje gnezdo, ti je bilo pa itak jasno, ne? Jaz osebno se strinjam s tvojim mnenjem in razmišljanjem. Tvoja starost in dejstvo, da še nimaš svojih otrok ne pomeni, da ti ne boš vzgajala po svojih načelih. Jaz verjamem, da boš, edino v določenih stvareh boš primorana malo popustiti.
Če malo posplošim: vsi majhni otroci so prisrčni, luštni... in vsak odrasel človek je v osnovi dober. Kako pa se med seboj dojemamo in sprejemamo je pa druga zgodba. Vsak nosi v sebi svoji sliko, kako naj bi se obnašali do sebe in drugih. Pri tem so nekateri zelo tolerantni, drugi pa imajo zelo visoka merila. Posledično temu si izbiramo prijatelje, partnerja, gojimo medsebojne odnose in vzgajamo svoje otroke.
Kaj pa je sploh lepo obnašanje? Kaj je kulturno hranjenje? A vam to, da se družina za kosilo/večerjo lepo usede k mizi, v miru poje in pokremlja, kaj pomeni, ali ne? Vam je vseeno, če jeste na kavču pred TV ali pa za mizo, pogrnjeno s čistim prtom in lepo zloženim pogrinjkom? Jeste jed, ki je lepo, ljubeče servirana na krožniku (kot iz slike v reviji), pa da pijete vino iz lepih kozarcev?
To poudarjam zato, ker z odnosom, ki ga gojiš do sebe, partnerja in bližnjih, znotraj svojega doma, pokažeš koliko se ceniš. Vzgoja otrok zato ni samo, kaj se sme in kaj ne, ampak so predvsem zgledi staršev. Zato je nemogoče pričakovati, da imajo neotesani starši lepo vzgojene otroke, pa če se še tako trudijo in otrokom "tumpajo" v glavo. Zgled je vedno močnejši.
Kdo zna vzgajati in ne? Eni imajo v sebi že prirojen občutek za dobro vzgojo, ki jo tekom življenja dopolnjujo s svojimi izkušnjami in opazovanjem bližnje okolice. Tako kot pravijo za nekatere, da "ta pa zna delati z otroci," ali pa "njej je pa učiteljski poklic pisan na kožo". Drugi imajo že dva otroka, pa vzgojo, da bog pomagaj.
Nekdo, ki odrašča z 10 let mlajšimi brati in sestrami si že oblikuje vzorec vzgoje, takšne, ki se njemu zdi pravilna. Iz mojih izkušenj so takšni roditelji tisti "fajn" starši.
Da so s to temo eni počutili zelo osebno vpleteno kaže na to, da se počutijo ogrožene. Zakaj pa? Očitno pa pri njih le ni tako vse idealno?
Jaz pri svoji hčerki vedno opazujem ljudi v okolici. Prikupnost otroka, ki se dobrika prisotnim ima tudi neke meje. Tudi pri raziskovanje okolice je treba postaviti meje. O obnašanju v restavraciji je bilo v temi že dovolj napisanega. In z vaših komentarjev točno vem, kako se obnašate kot družina na javnem mestu ali pa na obiskih.
Imam veliko znancev in prijateljev. Se krasno razumemo. A zelo malo jih je med njimi, katerih me ni strah povabiti domov z njihovimi majhnimi otroki. Zakaj? Ča čigavo ceno, moram biti tujim otrokom policaj, kaj smejo in kaj ne? Zakaj bi bil obisk zame stresen, pa da po njem še tri ure čistim in pospravljam razdejanje za otroci? Tega mi ni treba. Dokler nisem imela svojega otroka, so mi vsi pametovali v smislu "Boš že videla, kako bo, ko boš imela svoje otroke" Nič več snažnega doma, lepega parketa in bla bla bla."
Matejka, tudi jaz sem bila že od nekdaj zelo "pametna" kako se vzgaja, pa kaj me pri drugih moti. Zdaj, ko pa imam svojega otroka, pa vlagam ogromno energije v to, da se držim svojih vzgojnih pogledov. In ni mi žal. In ni mi nerodno hoditi z otrokom naokoli. Ponosna sem, da ni le prisrčna, ampak, da se že kažejo zamteki lepega obnašanja. Pri 14 mesecih točno ve, kdaj je NE kot prepoved. Ampak začetek tega Ne-ja pa sega mesece prej.
Mogoče sem malo zašla s teme. Želela sem vse skupaj le osvetliti z druge strani.[sm=rozica.gif]
|
|
|
|