|
Joe -> RE: Staršem se ne ljubi vzgajati otrok (6.12.2005 23:01:27)
|
No, jaz SEM dobil zasebno povabilo od Seven, da si naj pogledam temo. In?
Moja sentenca o treh otrokih je zares napihnjena zaradi moje pogostne želje po ekstravagantnosti, ni pa neustrezna temeljni poanti. In ta je? Lepo je soditi druge ljudi in delati plane za življenje, hkrati pa se ne vržti vanj. In dosti ljudi, ki bentijo čez hrupne, razposajene otroke (kar ni isto kot čez mero razvajene, upam da se o tem ni potrebno pregovarjati), imajo v svojem mirnem življenju le rutinirano ženo in dve draceni (nezahtevni lončnici) v dnevni sobi, otrok pa bolj malo ali nič, in slednje po lastni mirni želji.
Trdim, da mi taki ljudje tudi s čisto posebnega vidika nimajo moralne pravice težiti o pravilni vzgoji otrok. Zakaj ne? Ker so se na impliciten način odločili, da ne bodo sodelovali v nadaljnem pomnoževanju ljudi. OK, z vidika planetarnega (ekološkega) ravnotežja zelo pohvalno. Vendar menim, da naj svoj bonus uveljavljajo tam, ne pa po prostorih družabnega življenja.
Prostor družabnega/družbenega, sploh v primeru raznih jedilnic, bistveno bolj pripada ljudem, ki so polno angažirani, tudi z deco.
Pravzaprav je moje sporočilo naslednje:
Ne sodite (moje/tuje) vzgoje na podlagi otrokove glasnosti v javnem prostoru. To je nezaslišano poenostavljanje! Ali veste, da morda ni ravno polna luna, mlaj, deževno vreme z nizkim pritiskom, začetek otrokove bolezni, protest zaradi nekupljene igrače (evo vzgoje!), zgolj obdobje kljubovanja ali preizkušanja novega pristopa? In desetine drugih vzrokov? Včasih je najmodrejši ukrep prav ta, da se otroku ne ugodi s skupinskim odhodom iz jedilnice. Do neke mere tak ukrep posega v območje miru drugih, a prav tukaj vztrajam: "Otroke boste potrebovali, prav tega in tega tukaj, zato malo sestopite iz dostojanstvenih višin in jim pustite potrebni čas."
Vendar je to le poseben primer v bolj splošnem principu: Zagovarjam, da imajo otroci pravico do otroškega vedenja, ki ne more in ne sme biti enako (za moje pojme pretiranemu) močno zadržanemu/mirnemu vedenju.
Kdor ne more brez popolnega mira v lokalu, naj prepriča vsaj kakšnega lastnika, da obisk pridrži le kvalificiranim, potrjenim strankam. Vsakomur svoje.
Analogni primer prehitremu posploševanju o vzgoji: včasih se opazi neprevidna vožnja voznika v avtu pred nami. Navadno butnemo: "Glej ga, kakšen bebec/norec/...!" Kaj pa, če se mu mudi v porodnišnico z ženo? Domov, ker si je otrok kaj naredil? Če je enostavno ta dan utrujen in izmozgan preko vsake mere in želi le priti domov? Če pobira kamenček pri pedalkah? Če se je soočil z največjo čustveno ločitvijo v življenju (in je na tem, da se ustavi in ugasne avto, pa ravno ne najde počivališča)? Če ...?
Vse te razloge se odpravi z eno samo posplošitvijo: "Takole fura (dodajam: ta trenutek), torej je idiot."
Če se ta trenutek dete dere in izsiljuje v gostilni (npr. da je njegov cilj spraviti družino domov ali enostavno stran od zaželjenega oddiha), je potem vzgoja njegovih staršev v celoti napačna in nezaslišana?
P.S.: Gina, nisem delal posebne lestvice od 1-3 otrok. Zadaj je poanta, da bi par z otroki moral imeti več kot dva otroka (torej vsaj tri), če bi hoteli, da se število (mladih in vseh) ljudi v družbi ne manjša, ker pač vsi pari ne morejo imeti otrok, nekaj ljudi se smrtno ponesreči, nekateri posamezniki pa ne morejo (pač smola, tako je) ali nočejo najti partnerja, s katerim bi imeli otroke. Zdelo se mi je dovolj jasno.
Mah, princip je enostaven, mi pa klepamo o sto in sto rečeh. Kot rečeno, za najine otroke nisva in ne bova ravno popustljiva starša, čeprav bo marsikateri človek tako ocenil, najverjetneje kar izza svoje jedilne mize ali s prostora v bazenu.
|
|
|
|