Marogica -> RE: Staršem se ne ljubi vzgajati otrok (14.12.2005 11:23:50)
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko Jaz osebno poznam samo en primer, za katerega res lahko rečem, da je primer permisivne vzgoje oz. nevzgoje, saj starši delujejo po sistemu "saj je še otrok". Ampak vic je v tem, da je ta otrok na prvi pogled zelo miren, nevpadljiv in neproblematičen - kakopak, saj mu starši pravzaprav v vsem ustrežejo. V pravega poblaznelca pa se spremeni, če mu kdo nasprotuje, ampak to so res izjemne prilike, ki se večinoma ne dogajajo v javnosti. Zato bi vsak, ki tega otroka ne pozna, rekel, da je čisto priden in vzgojen. Resda nima privzgojenega osnovnega bontona, ampak večina to pripisuje temu, da je otrok pač sramežljiv. Pa temu ni tako - njemu se pač ne zdi nihče toliko vreden, da bi ga sploh pozdravil. Ker najprej je on, potem njegove potrebe, potem njegove želje, ... ..., potem njegovi starši, ...................................... potem pa ničesar več. Otrok je vzgojen v pravega egoista, hinavca, privoščljivca. Nejco, ravno o tem sem x- strani nazaj pisala, da moramo dati otrokom vedeti, da se svet ne vrti okrog njih, temveč da so oni del sveta. ker če ne bo tako, bodo mogoče nekoč doživljali prave travme, ko bodo spoznali realnost, da se pa le morajo prilagajati. To , kako se obnaša opisan otrok, je pa čisto logična reakcija. Dokler je vse po njegovem, je Ok, če pa mu kdo nasprotuje (beri postavi MEJE), pa se mu utrga. In imaš prav, tak otrok je egoist, ki bo zrasel v velikega egoista, pa ne po svoji krivdi. Gina, kar si ti napisala, je seveda res in tudi jaz sem razumela to, kaj pomeni, da se nekomu ljubi/ne ljubi vzgajat otrok. Pa verjemi, da tudi nisem nobena izjema, kar se utrujenosti tiče, kakor najbrž vsi ostali, ki so se tukaj z svojimi posti javili. Kot sem ti že enkrat omenila privat, bom sedaj napisala še javno. Jaz se tako "vzgojenih" otrok v prihodnosti bojim. Bojim se, da bo moj otrok odraščal v svetu egoistov, ki iz dneva v dan prevladujejo. Bojim se, KAKO se bo počutil moj otrok med temi, ki sploh ne vedo kaj meje so, kaj šele kje so. Bojim se, da ne bom znala razložiti otroku, zakaj nek otrok lahko dobesedno po starših "hodi", pa mu le-ti še ploskajo zraven in ga vzpodbujajo, moj pa tega ne sme. Pa še dobra novica. Končno se s Seven v eni stvari enkrat za spremembo strinjava- ta tema se vleče kot jara kača. Povedali smo svoja mnenja, vsak stoji za svojim mnenjem, kakor je že prej in facit te zgodbe? Nič novega.
|
|
|
|