urbancek
|
Končno malo miru,otroci po sobah,  na sestanku jaz pa s pivcem (brezalkoholnim) v roki prebiram, kaj se novega dogaja.
Nana 27 -ni stoprocentnega recepta za vzgojo. To je tako odvisno od vsakega otroka posebej. Jaz imam 4, pa niti z dvema ne morem ravnati enako. Pri vsakem od njih imam pogruntano drugačno metodo postavljanja mej. Pri ta veliki je nekaj časa zalegel prepoved računalnika, pri drugi ne zaleže skoraj nič (čisto prava ubrisana pubertetnica, ki jo je najbolje pustiti v trenutku njene jeze ali histerije čisto pri miru, potem ko mine, pa zaleže pogovor). Včasih je pri njiju zalegla kakšna čez rit, sedaj se pa tega načina praviloma ne poslužujem več. Res pa sem drugi punci pred kakim mesecem pripopala tako klofuto, da je kar pozijala (ker tega ni vajena), ampak je bila še kako upravičena, ker poniževala me pa ne bo - ona to dobro ve, zato je tudi poskusila v trenutku svoje jeze to izkoristiti, pa se je kaj kmalu opravičila.
Pri večjem fantu zaleže, če rečem, da bo mami huda (to pomeni, da povzdignem glas) ali pa da bo mami žalostna (se delam, da jokam), pri ta malem pa smo zaenkrat pri neeeeeeeeeeeeeeee, aaap, avvvvvvvvvvvv, pa ne boste verjele, kar dobro ve za kaj se gre. Včasih me prav nagajivo pogleda in še enkrat poskusi, potem pa praviloma odneha. Res pa je, da v stanovanju nimamo postavljenih takih stvari, ki bi bile vredne, če bi se polomile, saj pri vsem direndaju, se kaj hitro zgodi kakšna nesreča. Pa tudi od prtov smo se za nekaj časa poslovili, ker mi ga je največja enkrat, ko je bila majhna potegnila dol z mize z vso vsebino (k sreči ni bilo nič vročega in ostrega). Me je do konca življenja izučilo, vrata tudi zapiramo (Nejc obožuje čoftati po WC-ju), čistila imam visoko, prav tako so visoko tudi noži .
Imamo pa vsesorte štorje vsak dan in se z njimi tudi sproti spopadam. Nobeden starš ni padel pameten na svet, učimo se celo življenje. Najhuje je pri prvem, ko poslušaš druge kako bi to oni naredili. Zanesti se moramo predvsem na svoj čut, ki praviloma ne zataji, napake pa delamo tako vsi. Edino česa se je bati pri vzgoji je, da se otroku vse dovoli, ker s tem postajajo starši suženj otroka (poznam tak primer). Toliko o vzgoji pri nas.
Drugače pa nam ga ta mal vsak dan kaj ušpiči. Preden je šel spat mi je iz povijalne omare zmetal ven košarice v katerih imam nogavice od obeh fantov. Me še čaka sortiranje. Zraven pa se je tako zabaval, da sem komaj ohranila resen obraz, ko sem mu dopovedovala, da ne sme.
No pa je konec blaženega miru - se je pravkar vrnil s sestanka in že nekaj razpreda kaj so imeli, kot bi me trenutno to kaj brigalo, saj mi lahko zjutraj pri kavi vse pove.
Lp
|
Natisni
ni ravno prijetno. 
Mah... No, zdaj grem pa res spat 
! 
