Stella Marella -> RE: Julijke 2023 (22.1.2023 11:19:35)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gluck4 Torej moja zgodba.... začela se je v letu 2018 ko sem imela izvenmaternično nosečnost in sem izgubila 1 jajcevod.... bilo je zelo zelo hudo.... ampak se pobereš in greš dalje.... V letu 2019 sem i ela prvi IVF postopek v MB, pridelala 2 celici, vendar se je žal končalo v 8. tednu s splavom....spet žalosrt do vesolja..... 2. postopek smo predčasno prekinili, ker nisem reagirala na terapijo.... spet šok.... Leta 2020 sem imela 3. postopek.... in kot pravijo – v tretje gre rado.... vstavili so mi 2, a se je eden kmalu poslovil, 2. pa je vztrajal do 34. tedna, ko se je najin mali čudežek odločil priti na svet.... 2021 sem dobila najlepši naziv na svetu – mama....Bila je naporna pot, saj sem zaradi urgentne cerklaže v času kovida bila hospitalizirana v CE skoraj 3 mesece.... obiski so bili strogo prepovedani... sem pa imela to srečo, da so bile na oddelku super sestre, vse – od prve do zadnje so se trudile, da nam je bilo tam lepo... tudi zdravniki so bili top... zavedali so se situacije v kateri sem bila z vsemi sotrpinkami in so se trudili, da bi nam bilo bivanje pri njih čim manj stresno.... res, kapo dol vsem v SB CE, nikoli se v bolnici nisem počutila tako ok kot pri njih, pa sem polovico otroštva preživela v bolnici.... Torej ... Imela sva še 1 zamrzjen zarodek, po katerega sem šla konec oktobra 2021, saj sembila že v 43. letu in je bil skrajni čas... sedaj vztrajno raste in se razvija.... strah je seveda prisoten, a ne pustim, da mi da bi prevladal... živim iz dneva v dan, vsak dan posebej sem hvaležna, da sem nosečka, ne razmišljam o črnih scenarijih, ker jih je preveč in potem si kar hitro lahko v začaranem krogu strahu in obupa.... to da razmišljam tako pozitivno sta predvsem zaslužna moj psihiater in psiholog. Pomoč sem se odločila poiskati, ko sem videla, da si sama enostavno ne znam več pomagati... tudi podpora parnerja in mojih najbližnjih je imela pomembno vlogo v celotnem procesu... Nikoli nisem skrivala moje zgodbe, vedno sem se pogovarjala o tem z vsakim, ki je želel vedeti... tako sem se verjetno tudi izognila vsem neprimernim izjavam in pametovanju... saj veste kako so ljudi ko jih zanima zakaj ženska, ki obožuje otroke, pri 40. še vedno nima svojih... V glavnem punce, želim vam vsem, da strah ne prevlada, osredotočite se na otročke ki rastejo v nas.... vsak dan božaljte trebuščke in povejte svojemu bitjecu kaj lepega.... če je mama nesrečna in zaskrbljena je tudi otroček.... to nam ni potrebno.... vse bomo prišle do D dneva – ene prej, druge malo kasneje... imamo me to 💪❤🍀 tezka preizkusnja, hvala, da si jo delila z nami. dostikrat ne gre vse po nacrtih, ampak take izkusnje nas delajo se mocnejse 💜 in verjamem, da bo vse ok z otrockom! ze pri prvem je bilo, bravo. tudi pri naju so bila tri leta, preden sva koncno postala starsa, zelo naporna. tocno vem, kaj pomeni, vsak mesec zivet v pricakovanju in upanju, ki vsak mesec znova umre. in znova ozivi... dokler ne uspe. tako da sem zdaj v drugi (uspešni) nosecnosti neverjetno optimisticna, se sama se cudim, od kod, ampak cutim, da gre tako veliko lazje in upam, da bo tako ostalo do konca. in pri vseh ostalih noseckah tudi. sreca je na strani pogumnih! 🍀
|
|
|
|