|
Lenča* -> RE: Julijke 2016 (17.4.2016 23:06:42)
|
Lupinice res niso kul. Ok, če greš za 10 minut nekaj na hitro kupit, ampak, da bi pa celo uro se sprehajal z otročkom v lupinici, pa ni ok. Ravno zato, ker otrok ne sme biti predolgo v lupinici, mi ne bomo v po sezoni šli v Dalmacijo. Bomo nekako že preživeli [sm=smiley36.gif].
Mi smo se odločili, da bomo nabavili Ikeino posteljico in jo predelali v co-sleeper. Mi je žal, da si nismo kaj takšnega že pri prvi punčki omislili. Če katera ne ve, kaj to je, izgleda takole:
https://www.pinterest.com/explore/co-sleeper/
Se mi zdi, da je to zares najprijaznejša varianta tako do otroka, kot do mame, ki obdrži enako površino postelje [sm=jezicek.gif], kot je je imela prej.
Glede spanja otrok v zakonski postelji ima itak vsaka svoje mnenje, kakor tudi o marsikateri drugi stvari, in prav je tako! Razlike nas bogatijo!! Naj samo povem, da se teorija in praksa precej razlikujeta [sm=jezicek.gif]. Jaz sem prej tudi mislila, da se npr. meni otrok pa ne bo po tleh metal, pa sanja svinja kukuruz [sm=smiley36.gif]. Ko jih enkrat začne dajati trma, nimaš kaj, kot čakati, da jih mine [sm=smiley36.gif]. Sem bila zadnjič na Juhantovem predavanju in prvih 30 sekund trme otrok itak ne vidi in sliši nič in ga moraš samo zaščititi, da si česa ne naredi (ga dati v varnostni objem). Lahko boste imele pa srečo in dobile totalno vodljivega otroka, ki takšnih napadov ne bo imel. Čeprav sama si takšnega otročka ne želim, mi je prav, da ima svojo voljo, samo meje mu je treba postaviti, da vidi, do kod lahko gre!
Samo nekaj ZA-jev za spanje pri starših bom še navedla:
- v porodnišnici si ne predstavljam, da bi mi pupo odpeljali v drugo sobo. Sem jo ves čas morala gledat [sm=smiley1.gif]. Pa so mi ponujali, če jo odpeljejo, ker sem imela hudo visok pritisk, da bi se lahko naspala, pa sem vedno odklonila;
- če oči lahko spi zraven mamice in se mami tako rada stisne k njemu z rito ob njegov trebuh, ne vem, zakaj bi dete morala dati pa v drugo sobo, 10 metrov stran od sebe; če kdo, nebogljeno bitje sigurno bolj potrebuje ta topel objem kot pa očka;
- ko postaneš starš, se moraš pač sprijaznit s tem, da tvoj čas ne bo nikoli več samo tvoj; noči postanejo okrnjene, zbujaš se vsaj deset__krat na noč, poslušaš, če otroček diha, kako diha, (neverjetno, ampak očijo znajo preslišati tudi kar precej glasen jok, nas pa zbudi najmanjši vzdihljaj) ... no, obstaja opcija, da ga flikneš izključno na flaško, pozabiš na dojenje in imaš spet noč, kakršna je bila pred rojstvom tvojega naslednika, torej noč brez zbujanja; ampak, ko boste imele otročke, boste pozabile, kaj sploh pomeni beseda egoizem, ker včasih ne bo niti časa v miru na WC it [sm=jezicek.gif];
- ko je dete bolno, si ne predstavljam, da ga ne bi imela ob sebi in slišala vsakega njegovega vzdihljaja. Sploh, če bruha. Ker bruhne v trenutku, preden ti prideš do njegove sobice, se že bogve kaj lahko zgodi;
- ko se naši pupi kaj sanja in začne stokati, jaz samo pomirljivo rečem mhm, mhm, jo pobožam po rokici (njena posteljica je čisto ob zakonski) in v trenutku zdrsne nazaj v spanec. Če bi bila v svoji sobi, bi se sigurno totalno prebudila, če bi se ji kaj groznega sanjalo, in bi trajalo dlje, da bi jo lahko uspavala.
Če se še česa spomnim, napišem [sm=smiley36.gif]
In kot so punce napisale, berite knjige, spoznajte razloge ZA in PROTI spanju pri starših in se potem odločite, kaj bo pa za vašega pikca-pokca najbolje [sm=smiley1.gif]! Ne poslušat pametovanj starejših generacij, ki so pri dveh mesecih starosti otroka morale nazaj v službo in ki se kot vrag križa bojijo, da bi otroke razvadili! Ja, koga boš pa razvajal, če ne svojega otroka? Seveda do neke mere! Ampak o tem več potem, ko bodo naši otročki na svetu [sm=smiley1.gif].
|
|
|
|