|
witch -> RE: II pričakujemo novembra 2014 (14.11.2014 10:52:22)
|
chocolatecake razumem te. Čeprav pri nama ni bilo tak hudo. Ampak po prvem spermiogramu, ki smo ga opravili pri moji g, je bil odgovor na izvid neplodnostna ambulanta. Jok, solze, zakaj nama, kaj bomo tam, kako bo tam, postopki trajajo, spet bo minilo leto, dve preden bom zanosila, strah me je bilo vseh tablet, vsega... Po joku in šoku sva šla. Drugega pač ni preostalo. Tam so ugotovili, da spermiogram vseeno ni tako slab, pri meni pa PCO. Upanje, da bo uspelo doma je bilo. NOben ni rekel da naravno ne bom zanosila. Pa ni šlo. Tri leta ni pol nič. Seveda sva dobila najprej napotnico za IUI. Trije in če ne bo šlo potem na IVF. Želela sem narediti korak naprej, želela sem otroka, nisem pa hotela v postopek. Strah me je bilo. Čeprav IUI ni nič strašnega, ne boli. Kot si ti napisala nič romantike, otroka naredijo drugi, pri IUI sem se počutila grdo povedano kot krava, ko ji vstavijo seme. AM pak ko sta minila dva tedna, ko M ni bilo, ko sem počasi začela upati da je to to, ko sem naredila test. S solzami v očeh povedala dragemu za dve črtici, ko bi lahko na test dala mašno, ko bi lahko bilo vse isto, kot če bi naravno zanosila. Noben ne reče da ne smeš. Pa vendar v tem trenutku ko sem videla pluska mi je bilo čisto vseeno kako smo naredili tega otroka, na kakšen način, romantično ali ne, če je bil dragi poleg ali ne, važno je bilo samo eno. To, da plusek je. To, da bova imela otroka. Najinega otroka. Nobenemu ni potrebno vedeti kako sta prišla do otroka. Pri nama znajo starši in dve moje najboljše prijateljice. Ostali noben. Če bi bilo potrebno bi za njega šla še enkrat skozi to. Za mojega čudovitega sinka. Pa ja, mene je IUI ful bolel. Ko sem šla iz bolnice sem rekla nikoli več. Pozitivno glej na vse. Nimata sreče, da bi bila kot zajčka hop hop in bi otrok bil narejen. Imata pa to srečo, da se imata rada, da se podpirata, razumeta, da imata drug drugega, pa da izvidi in napoved ni tako porazna da bi rekli da nikoli ne boš zanosila. Veš, kozarec je lahko vedno na pol poln. Glej ga iz pozitivne perspektive. Mogoče pa bo v drugo šlo naravno. Zjokaj se, bodi jezna na cel svet. Ampak se poberi. Težka bo pot. Vsi pregledi, postopek, čakanje. Šlo bo nekaj časa. Ampak ko pa bo rezultat pri tebi, ko bo otroček v naročju ti pa sploh ne bo več važno za vse kar si dala skozi, za vso čakanje, za vse solze, za vse bolečine. Bodi pozitivna in pogumna.
|
|
|
|