|
valy25 -> RE: II pričakujemo novembra 2014 (14.11.2014 21:41:33)
|
Punce, se opravičujem, ker sem kar uletela na forum.
Chocolatecake želim ti napisati kakšno spodbudno besedo. Pri nama je bila zelo podobna situacija. Jaz sem bila stara 23, moj 24. Imam PCO. Na dan, ko sem imela laparoskopijo, je moj izvedel izvide- slaba morfologija, premalo živih in še prisotnost antigenov v spermi (precej nepojasnjena zadeva imunološke narave, kjer se spermiji po izlivu začnejo zlepljati med seboj). V glavnem kot edina možnost nama je ostal ICSI postopek. V trenutku se nama je želja po veliki družini skrčila na misel, da sploh ne bova nikoli zgradila lastne družine. Ker sva se vsak na svoj način soočala z neplodnostjo, je bilo na trenutke res težko ujeti skupni ritem in sva se oba počutila precej izgubljena in sama. Toda odločena sva bila, da bova naredila vse kar je v najini moči. Prijavila sva se na kliniko za neplodnost in že čez pol leta sva bila v prvem postopku. Čakanje mi je hitro minilo, ker sem bila pomirjenja, da se stvari končno odvijajo. Odločila sem se, da bom zaupala medicini. Končno se nisem več obremenjevala s plodnimi dnevi in ne več toliko energije usmerjala v to kaj delam prav in česa ne. Sam ICSI postopek mi je bil prav super in res ni tako grozen. Predala se nisva tudi potem, ko sem imela po prvem postopku splav. In zelo vesela sem, da se nisva. Kajti v drugo je ratalo in postala sva starša čudovitemu sinčku. Sedaj pa si enako močno želiva še enega, zato greva počasi v nove boje in trdno verjamem, da nama bo ponovno uspelo. :)
Se mi zdi, da zavest o neplodnosti ostane za celo življenje. Toda ne le v slabem smislu. Med hojo po te zahtevni poti se noro utrdiš in spoznaš življenje še v bolj polni luči. Na nek čuden način sem celo hvaležna, da je bila namenjena nama...
Želim vama veliko poguma in sreče! Pa punce na forumu IVF so ful prijazne in pripravljene odgovoriti na vsa vprašanja.. :)
|
|
|
|