Prvicmama
|
Živjo,
vaš forum spremljam od pluska naprej in vas zelo rada berem. Sedaj sem se odločila, da se vam pridružim. Upam, da me vzamete zraven.
Doma imam 3,5 mesečno punčko, s katero imava večinoma enake radosti pa tudi težave, kot jih berem pri vas. Moja punčka je moje veselje in za njo bi, kot vsaka mama za svojega otroka, naredila vse, da bi bila zdrava in srečna.
Poleg tega, da vaš forum jemljem za svojega pa imam žal tudi poseben povod, zakaj sem se ravno sedaj odločila, da se vam pridružim - dojenje oz. nedojenje. Ker se mi zdi, da se o težavah vseeno premalo govori in da se mogoče v moji izkušnji najde še kakšna, ki se morda zato ne bo počutila osamljeno v tem problemu.
Absolutno logično se mi je zdelo, da bom dojila - drugače sploh nisem razmišljala. Preden sem rodila, sem prebrala knjigo o dojenju in si mislila, da me je pripravila na to, da se bom uspešno soočila z vsemi težavami, ki bodo prišle. In sem rodila lepo, zdravo in krepko punčko. V porodni sobi je uspela le malo oblizniti bradavice, babica me je spodbujala, da bo še veliko časa na oddelku, da je to za začetno stimulacijo dovolj. Dan je mala bolj ali manj prespala, pristavila sem jo vsakič, ko so jo prišli previt in ob jo ob tem zbudili. Seveda so takoj meni in obema mojima cimrama povedali, da dojenje ne bo šlo, ker smo vse brez bradavic in rabimo nastavke - seveda smo jih popoldan vse tri dobile od očkov, ko so prišli na obisk. Dobile smo zloženke za uspešno dojenje, ko si prosil, za nasvet pa je imela vsaka babica svojo teorijo - ena dojite leže, druga sede, primite tukaj, ne tukaj ne smete, nastavek obrni tako, ne obračaj tako...čista zmeda in nobena zgodba se ni ujemala, komu naj potem verjamem? Poleg tega ob moji začetni nerodnosti niso delovale spodbudno ampak prej žaljivo - ena je rekla, da namesto mene pač ne more dojit, ko sem po njenem že tretjič narobe prijela otroka, sama pa mi vseeno ni znala povedati, kako je prav in je namesto nadaljnje spodbude odšla iz sobe. Moja pikica je imela težave zagrabiti tako bradavico kot nastavek, ko ji je uspelo je 2x povlekla in zaspala. Približno 15 ur po porodu, je prenehala s spanjem in je neutolažljivo jokala (seveda ji je pri tem pomagal tudi cimrin fantek, duo najinih škratkov pa je seveda zelo pomagal pri počivanju tretje mamice), nikakor ni uspelo, da bi jedla pri meni, oz ves čase je bilo enako, ko je končno zagrabila je takoj zaspala - se posledično nič najedla in čez 5 minut enaka zgodba. Okoli dveh ponoči je prišla znervirana babica, ker naš duo ni potihnil. Obe sva dobili dodatek, moja punčka je zaspala v trenutku in spala do jutra. A se je zbudila deklica, ki je do takrat spala in tako spet vse 3 mame še vedno nismo spale. Bradavice so že postajale rdeče in boleče - seveda je bilo za to krivo nepravilno pristavljanje - Še nikoli nisem dojila - vem samo, da obstaja prav in narobe. In kako naj svojemu otroku povem, da mora usta pred pristavljanjem bolj odpreti? Ker jaz sem si zelo želela pristaviti prav in nobena "finta" s katero bi pristavila "prav" ni delovala - kaj torej delam narobe?
Novorojenčku prijazna porodnišnica? Mamam gotovo ne. Seveda sem si želela imeti svojega otroka ves čas ob sebi in kljub utrujenosti sem bedela nad njo in gledala, če ta moj čudež še diha. A ko je utrujenost vseeno postala prehuda in sem želela malo počiti pa se je hitro pokazalo, da priložnosti ni prav veliko - kup vizit, v vmesnem času pa je seveda vedno vsaj en otrok jokal, k sreči ne večinoma moj. In mama naj si odpočije, ker se ob počitku najbolje dela mleko. Ko so me hoteli zadržati še en dan, ker je izgubila preveč teže (vendar manj kot 10%) sem hotela kar pobegniti, nato pa le sprosila, da grem domov. Pediater se je strinjal z mano, babica pa me je pospremila s kritiko, da je z mojim otrokom marsikaj narobe ( njej se je namreč zdela tudi podhlajena, grde barve in kaj vem kaj še vse). Pikica je imela že naslednji dan ob obisku patronažne 50 g več, nobene podhladitve, ker temperature nismo merili takoj po kopanju in je bila posledično tudi lepe rožnate barve, ker je ni zeblo. Ampak, domov sem šla z občutkom, da sem najslabša mama na svetu. Hvala bogu je bila poleg te babice še ena druga, ki mi je spodbudno povedala, da bo vse v redu in da se razume, da rabim domači mir.
Doma smo začeli uvajati red, vendar je naša pikica seveda uveljavila svojega. Dojila sem praktično ves čas - ker je bila zaspanček - minimalen čas podoja 1,5 ure pa je uspela pojesti pol tistega kar bi morala (smo jo seveda po navodilu patronaže tehtali) in sem še vsaj pol ure črpala nato pa je bilo potrebno že ponovno začeti z dojenjem. Iz bradavic je lila kri, vsakič ko sem začela z dojenjem je zelo bolelo. Nekega strašnega navala mleka ni bilo, bilo bi ga dovolj za punčko, pa sem vseeno dobila mastitis, ki se je ponovil še 4 x - tista ki ga je imela, ve, kako zelo si s 40 st.C vročine sposoben skrbeti za svojega otroka, ampak skrbiš, ker si mama in želiš svojemu otroku najboljše. Ne upaš si vzeti nobenih zdravil, da mu ne bi škodila. In vztrajaš, čeprav je tako hudo, da bi raje še enkrat rodila. Nikamor nisem šla, obiske sem sprejemala le minimalno in seveda zraven razmišljala, kako izgubljam čas saj moram črpati... Po enem mesecu se je stanje bradavic popravilo. Vendar je bilo mleka po vsakem mastisu manj in ga tudi z rednim in pogostim črpanjem nisem uspela spodbuditi, da bi ga nastajalo več. Pikica je seveda hitro ugotovila, da mleko pride hitreje po steklenički kot po dojki, zato je namesto,da bi ko je bila dovolj pri močeh začela normalno vleči, kričala dokler ni dobila flaške (in ne, nisem popustila po 2 minutah). Z njeno večjo odzivnostjo je postalo tudi manj časa za črpanje in tako je mleka nepreklicno zmanjkalo do tretjega meseca.
In sedaj dobiva samo dodatek. Pa tudi že prej ga je, ker je bilo mojega mleka kmalu premalo. Pa se najdejo pametne buče, ki me vidijo s flaško in prvo vprašajo - a ti ne dojiš? po možnosti take, ki še nimajo svojih otrok ali pa so celo moški. Ali pa take, ki so s prvim dnem dobile pridnega požeruščka, ki se naje v 15 minutah. Pa razne tetke, ki ti govorijo, da se moraš bolj potruditi. In na vsakem koraku članki, kjer piše, da bo tvoj otrok, ki ni izključno dojen 6 mesecev imel veliko večjo verjetnost za alergije, za raka, sladkorno bolezen in debelost... pa še jaz imam večjo verjetnost za raka dojk in rodil. In da mleka ne zmanjka, da si v bistvu za vse težave kriva sama in moraš poiskati pomoč. Mogoče nikoli nisem znala prav pristaviti, ampak zakaj je mleka zmanjkalo kljub črpanju? Morda moj otrok 100 let nazaj res ne bi imel najboljših možnosti za preživetje. In ni, da nisem imela podpore okolja in moža. Ampak ne morete mi reči, da se nisem trudila in da ne dojim, ker sama tako hočem - svojemu otroku želim vse najboljše, zelo sem si želela dojiti in mi je hudo, ker ne.
Zelo sem se razpisala, sem imela veliko za nadoknaditi :) obljubim, da drugič ne bom toliko :) ampak, to sem enostavno morala napisat.
Lep dan vsem mamicam in njihovim škratkom - mene moj ravno kliče :)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Če mi poveš, bi jih prosila naj mi jih pošljejo po pošti samoplačniško. Hvala !! 
... 
amoak po tem ko je ze prespal par noci od 10 do 7 se je zdaj zacel zbujat ob 1 pa ob 3 pa ob 5.... malo poje pol pa spi, al pa ga samo k sebi vzamem pa mu dam dudo s kapljico, ki se jih morava v kratkem odvadit, da ne bo pol problema. Ampak ponoci pa nic ne poliva.... 
... 
. Pa kar stoka v spanju pa se premetava. Potem ga pa dvignem in dam na dojko pa dvakrat potegne pa že naprej spi ko top. 
. 
!! 
