ronja
|
Skratka, sin si pri njemu ne upa tako noret, zmerjat, ampak imata zadeve čisto lepo pošlihtane. Zato moža čudi, ko mu razlagam, kaj je sin počel v njegovi odsotnosti. Ja, je problem v meni. biga, potem imaš model, kaj dela pri tvojem otroku tudi doma - in v vrtcu. Samo spremeni svoje vedenje, pa bo. Verjetno me razjeda dejstvo, da se z mamo ne razumeva, zato bi rada, da je pri mojih otrokih drugače. Da vesta, da imata v meni osebo, na katero se lahko vedno zaneseta. Jasno, da hočeš, da se bi otroka nate zanesla. In seveda, da si vse, ki nimamo briljantnih odnosov z mamami, želimo, da bi jih imele boljše z otroki. S tem ni nič narobe - to ti lahko da motivacijo, energijo za uresničit to! Samo ne past v drugo skrajnost. Moja starša sta mi zelo zaupala in mi puščala ogromno svobode. Sama sem zelo uživala vtem, vendar si sama nikoli ne bi upala pustit malih tako. Ker so še mali, ker se jim lahko kaj zgodi... Moja mama sploh ni zaščitniška, sama sem veliko bolj in zato pazim, da ne bi bila zaradi tega preveč (me še zanese, pa pravim, da en mičken preveč je pri teh letih vseeno boljše kot en mičken premalo;). Zdaj pa k tvojemu problemu: ti misliš, da se bosta tvojadva otroka lahko zanesla nate samo, če boš vedno tam zanju - vedno naredila to, kar jima je težko itd... Ampak ni čisto tako - da si vedno tam nekje zadaj zanju, to je fajn ja. Ampak ostani tam nekje zadaj - dokler ne vidiš, da te res rabita. Morajo se znat sami soočat z izzivi - starosti primerno - to je pa na nas, da presodimo, kaj že lahko sami rešijo in česa ne, so različni, različno zmorejo pri različnih starostih na različnih področjih. To je en najtežjih delov vzgoje - zahteva da non stop opazuješ svojega otroka, da vidiš, kaj že zmore in mu to prepustiš. Od banalnosti: otrok že zna pri teh letih zložit nogavice ali pospravit obleke v omaro - do bolj kompliciranih zadev, recimo odnosi v šoli itd... Prav je, da ve, da se lahko obrne k tebi po nasvet: mami, kako naj naredim, da bo lep polžek iz nogavice, meni razpada ali mami, kaj naj naredim, mene zafrkavajo v šoli... ne pa da mislim, da boš namesto njega zvila nogavice in napizdila sošolce. Mož pravi, naj jima pustim dihati, naj se včasih ukvarjam s svojimi stvarmi in naj ju le pustim, da se igrata, tudi skregata, če je treba. Mož ima zelo prav! Otroci se morajo tudi skregat, naučit, kako rešit konflikte. Ja, vskočiš, če vidiš, da je šlo predaleč, če vidiš, da ima en slab dan in da se bosta non stop samo kregala, če mu ne zagotoviš mira, vskočiš, če vidiš, da ne znata in se zaciklata. Ampak sicer pa pustiš - najprej pustiš, da vidiš, če bojo sami lahko rešili. Če ne gre - takrat si ti tu. Če gre, super. Tudi če ne rešita po tvojih reglcih. Meni se včasih ne zdi fer, kar se malidve zmenita - ampak če je obema prav - kdo sem jaz, da sodim? Daj jima kredibilnost! Kaj lahko ti narediš? - prvič in najtežje: reši svoje odnose s svojimi starši - v svoji glavi. Sprejmi, da niso popolni (odnosi) in da s tem ni nič tako hudo narobe. Če te kaj preveč teži, daj ven in reši. Če nočejo rešit, sprejmi, da pač taki so, radi te imajo tako, kot pač znajo in lahko sprejmeš to ali pa nimaš nič. Ne moreš imet prijazne mamice kot jo ima mož. Tudi ona bi bila verjetno videt drugačna, če bi skupaj živeli;) - takrat nam grejo potem vse malenkosti na živce;) - dokler se ne navadimo. biga, ne mislimo, da se ne trudiš - se trudiš, še preveč - v eno stran. MOgoče samo spremeni stran. Vlagaj to energijo, ki jo zdaj vlagaš v to, da jima dihaš za ovratnik, kot pravi tvoj mož, v to, da ju pustiš na miru, da jima daš možnost in ta čas popij čaj in se zmeni sama s sabo, kar se imaš za zmenit glede tvojih staršev. Daj ven! Otroci to čutijo! In sin je očitno tak karakter kot recimo moja tastarejša - ona je kopas - če je karkoli narobe - s komerkoli v družini - in se temu ne posveča dovolj pozornosti, bo znorela. Ko je babica imela preveč očitno rajši njo kot sestrico - je znorela in tako grdo začela delat z babico, da je ta morala več cartat tamalo, da se je sploh potolažila. Twisted, vem, samo kaj naj. Babico sva to že opozarjala in se je trudila. Vendar pa je moja tavelika tako občutljivo bitje, da takoj zazna neravnovesje in poskrbi, da se uravnovesi. Znori, teži. pa je sicer super "pridna" punca, nima z njo nihče težav - če jih nima s sabo:D. Kadar jih imamo pa mi, se pa pri njej vedno vidi - na ven. Babici sta bili čisto nesrečni, da je ratala grozna, ko smo se selili. In sta strašno osebno vzeli, če je karkoli jezikala nazaj (nasilna sicer ni, je pa tečna). Sem jima povedala, da vem, kaj je narobe, da pač rabi bit z nama in da je to tudi sama lepo povedala, vendar ji nismo ustregli - zato se pa buni in po svoje rešuje situacijo - noče več bit toliko časa pri babicah in se začne tam grdo obnašat, logično. Čim se nam je situacija malo umirila, je spet ratala zlato dete - in babici da ne vesta, kaj se je zgodilo. Hehe, no, ni treba bit glih genij;). Tvoj mali je isti - čuti tvojo negotovost in te sili, da rešiš probleme s sabo - to delajo vsi otroci. Pritisnejo tja, kjer smo šibki in zahtevajo, da ojačamo ta del, ker šibkost mame je za otroka nevarna - zato se pa buni. Zato se splača. Ni lahko, se pa splača. Vsi imamo še kaj za popucat, brez skrbi:) Se trudimo, včasih gre, včasih se zaciklamo, ampak dokler brcaš, se bo slekoprej nekam premaknilo. Reši svoj odnos do svojih staršev, ker iz njega izvira večina napak, ki jih delaš pri vzgoji. Iz strahu, da bi imela enake odnose s svojimi otroki. Ampak ne boš, ta strah je čisto neutemeljen. Vem, da se je neracionalnih strahov težko losat, ampak včasih nam kar klikne, če dosti razmišljamo o tem. Moja mama je delala razlike med nami, sploh ker je bil tamali fantek. In kaj dobim jaz: isto 3 otroci, zadnji fantek. Sem se strašno bala, da bom delala iste napake. POmirila me je metulj, ko mi je napisala, da ne bom mogla tamalega scrkljat, ker jih imam preveč na kupu in enostavno ne bom mela energije za to (je mela čisto prav, mimogrede:D). Ampak hec je bil v tem, da ko sem pa dobila tega krasnega fantka v naročje in sta prišli moji krasni punčki... mi je postalo jasno, da to sploh ni mogoče - ni mogoče, da bi imela koga rajši, ker ju imam pač najbolj rada in bosta vedno moji punčki. Skratka: sekirala sem se pol nosečnosti čisto brezveze:D. ČIsto neracionalen strah, enako kot pri tebi - drugi ljudje, druge okoliščine... ne bo isto!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|