dansas
|
Čer! Tako. Vse so popokane v postelji, starejši dve sicer še slišim, za tamalo pa upam, da mi bo dovolila, da napišem teh par vrstic... Jaz pa srebam borovničke (domače), kar tako, za preventivo Lethe Ja, res je bit težko dandanes izbirčen, še posebej, ker tale šiht kar dobro zveni. Verjamem, da te varstvo P skrbi, ampak tole domače varstvo ti je super uvertura v vrtec, da se počasi v domačem okolju, z domačimi ljudmi navadi na odsotnost mamice. Še posebej, ker sta dva, ki jo bosta čuvala in lahko en v miru skuha kosilo, ko se ji drug v popolnosti posveti. Si pa mislim, da ti je žal za teh par mesecev z malo, ki jih boš zamudila, vem da bi meni bilo zelo. Se zavedam, da smo v Slo mamice zelo priviligirane glede porodniške in sem vesela, da je tako... Vsaj nekaj Ursonok Kar se predavanja tiče, se mi res ne da vsega opisovat, ker je možak 1,5 ure v polno govoril in opisoval zadeve večinoma na primerih, jaz pa nisem glih neka strojepiska od tipkarce ; lahko pa opišem par stvari, ki so se me dotaknile: - otrokom nikoli ne smemo pripisovati lastnosti, npr. kako si len, zabušantski, počasen, itd, ker bodo na koncu res taki postali. Lastnosti je potrebno pripisati njihovemu obnašanju; se pravi: to ni bilo lepo obnašanje (in ne: poreden si)... to "pravilo" sem že prej poznala, ampak kot sem rekla, je fino vsake toliko te stvari obnoviti, - otroke je potrebno kmalu upeljati v domača opravila, ker izgovor saj je še premajhen, da bi to pa to naredil ne velja - hitro postanejo preveliki, da bi bili sploh še pripravljeni kaj pomagati (tukaj je povedal primer otroka, ki pri 4 letih brez težav lahko sam posesa stanovanje, samo preveč picajzlati ne smemo biti nad rezultatom ), - ko nekaj otrok opravi, neko opravilo, nalogo, ne smemo reči, da je priden, ampak moramo oceniti njegovo delo - to je: kako lepo stanovanje je sedaj, ko je tako lepo posesano ali tako dobro si posesal, kot da bi jaz posesala ali super posesano, samo tukaj je pa malo smetk ostalo itd, ker če rečemo otroku po končanem opravilu, da je priden, se mu samo števec obrne in začne kalkulirati, kaj bo za to dobil, če pa ga pohvalimo za dobro opravljeno delo (kako je dobro posesal), je pa to samo po sebi nagrada, - v splošnem preveč namesto otrok delamo, jih slačimo, obuvamo (recimo ko pridemo v vrtec), čeprav so sami tega sposobni; in tudi ko jih pospremimo v šolo, vrtec jim ne bi smeli reči, da naj se imajo lepo, ampak da naj ubogajo in se pridno učijo, ker če jim rečemo, naj se imajo lepo, potem pričakujejo, da se bodo v šoli zabavali in ne delali (učili) in potem šola hitro lahko postane "bedna", ker ni bila zabavna (navsezadnje je šola njihova služba in ne dopust), -otrok ne prosimo, če si grejo lahko zobe umit, če lahko prosim pospravijo sobo, ampak se jim to ukaže (pospravi, umij itd), ker sicer sporočamo, da je možna tudi druga varianta (ne umiti, ne pospraviti), -nikoli ne bi smeli spraševati otroka, ko kaj recimo polomi "Ja pa zakaj si to polomil?" ker to vzamemo preveč osebno in tudi projeciramo problem nase in si ga naredimo za svojega. Namesto tega je potrebno spraševati vprašanja na K in tako otroka z vprašanji voditi skozi odgovore, ki jih v bistvu že pozna ("Kaj boš pa zdaj neredil?" "Popravil". "Kako boš popravil?" "Koga bom prosil za pomoč." "Koga boš pa prosil za pomoč?" "Dedka." "Kdaj ga boš pa prosil?" "Jutri."..., recimo) In otrok potem to popravljeno igračo bolje ceni, kot če bi mu kupili nadomestno. - in nikoli, nikoli ne smemo o otrokovih nalogah, dolžnostih, stanju govoriti v prvi osebi množine; recimo: mamica reče "Danes imamo pa veliko domače naloge!" namesto " Danes imaš pa veliko domače naloge!", ker s tem prevzame problem in ne pusti, da se otrok sam sooči z nalogo, temveč mu po možnosti še sama nalogo naredi Tako, toliko se trenutno spomnim, če se pa še kaj zanimivega, pa napišem. Lahko noč, lepe sanje in prevsem čim manj zbujanja
|