|
ronja -> RE: Podaljšano dojenje (10.6.2013 19:21:58)
|
Dojenje je tolažba že na začetku - ko ti prvo noč novorojenček preživi na prsih, to ni zato, ker je tako lačen, ampak ker se tako najbolj umiri. In nikomur se to ne zdi sporno pri dojenčku - postaja pa potem vedno bolj sporno z leti... NI da bi dete nekoč ugotovilo, da je pri tem v naročju in da bi bilo prej to samo prehranjevanje - dojenje je že od začetka in crkljanje in hrana. Se pa čuti, koliko otrok spije, to pa. In ko je večji spije vedno manj. NI pa to otrokom nikoli isto kot žlica. Med dojenjem se vedno crkljajo, stiskajo se k tebi in te gledajo, tudi če ti delaš kaj drugega. Njim je to pač všeč. En čas je to tudi nam všeč, potem nam začne vedno bolj presedat in zato jih stresemo dol. Kar ni nič narobe. Nekaterim je že na začetku preveč zoprno in ne začnejo dojit in zaradi napredka civilizacije, preživijo tudi njihovi otroci, torej tudi s tem ni nič narobe. Ni da bi dojenje na začetku bilo samo hrana in bi potem postalo crkjlanje. Dojenje je od začetka crkljanje s hrano, potem pa počasi potrebe po hrani usihajo, ker dete je druge reči in potrebe po crkljanju se lahko nadomestijo drugače in zato se dojenje neha. Gotovo pa bi otrok tudi čisto sam nehal, samo večini se ne da čakat tako dolgo - tudi meni recimo ne. Vendar to ne pomeni, da je to narobe.
ze sama ugotavljas, da je morda mlajsa custveno manj gotova
Ne, to si pa čisto zgrešila: tamala je čustveno veliko trdnejša in veliko manj navlečena name. Tavelika rabi več mene in več varnosti, več crkljanja, pozornosti, predvsem pa več mojega časa, itd... - poglej še enkrat, sem večkrat to napisala. Ravno to sem napisala, da je pri naših puncah ravno obratno: veliko manj navezana name je tamala, je bolj samostojna in jo veliko težje spravi karkoli iz tira - in bila je dlje dojena - 1 leto dlje.
Dojenje je pač malim otročkom zelo pri srcu, ker jim ej poznano. Prav tako crkljanje v naročju. Najstnika gotovo ne bom potolažila tako, da ga vzamem v naročje[sm=smiley36.gif]. Pa ga bom mela glih tako rada, samo pač takrat ne bo rabil nekega telesnega stika z mamo, zdaj ga pa rabijo. Na začetku rabijo veliko stika, dojenje ga veliko daje. Kasneje vedno manj, kasneje ne rabijo več crkljanja v naročju in poljubčkov itd... Kaj pa je na crkljanju v naročju tako posebnega? Ja, pomiri jih in jim je všeč.
patrino, ja, vedno se razpišem, pa če je moja tema ali pa ne;).
glede plenic: tavelika je imela plenice tako kot vsak normalen dojenček prvih 6 m ves čas na riti. iN ne, ni se jih navadila in jih je iz dna duše sovražila, kar je pokazala z nedvoumnim jokom in upiranjem. Tako zelo, da sem spraševala mamice, kaj naredijo in so rekle, da se njihovi tudi derejo in da nimaš kaj ali pa niso mele teh problemov in tudi rekle, da pač nimaš kaj. Samo da sem smotana in pač težko nekaj kar sprejmem;). in potem sem videla, da se baje da brez in sem probala. Njej ni bilo nikoli več treba nazaj v plenice.
Veš- nalimo si čistega vina in bodimo pošteni- prav? Če bi ti dajala plenice otroku od porodnišnice gor ( tam si jih zagarantirano napopala gor, ker si jih pač morala), bi bilo to za tvoje otroke nekaj podobnega kot bi jim oblekla bodi, majčko.
OBstajajo različni otroci, pa če verjameš ali ne;). Taveliki sem dajala od p. do 6 mesecev vsak dan ves čas plenice gor. In še vedno jih je sovražila in to vedno bolj. Ko se je ona rodila, sploh nisem vedela, da obstaja brezpleničenje in sem mislila, da je pač to edina opcija. Tamalega recimo ne moti toliko, če je pokakan, tamalidve bi pa znoreli, sploh tavelika (ki je imela plenice do 6m). Če ti ne verjameš, še ne pomeni, da ni res;). Samo si pač prepričana, da so vsi otroci taki kot tvoji in pika. Mi je pa vedno znova zanimivo, kako ti dobro veš, kako sem dajala otorkom plenice gor in dol[sm=jezicek.gif].
.je pač ugotovil, da je brez njih pač bolj fajn.
No, torej se strinjava:) otroci to ugotovijo takoj, ko jim daš plenico dol, da bi jim jo zamenjal;). Vsaj moji so. Pa baje jaz tudi, mi je mami govorila, da sem ji ušla na drugi konec postelje, čim mi je dala plenico dol;).
Še enkrat. kako bi lahko odpor povzročila ravno pri otroku, ki je bil ves čas v plenici? NIsem niti vedela, da to obstaja. Ko pa je jokala vsakič in si vlekla plenico dol, pa sem pomislila, če ji lahko mogoče ugodim. iN sem ji. In je bila happy. In ni bila nič zmedena, ker ji ni bilo več treba v plenico:).
Ne, nisem nič posebnega, ravno to govorim: samo da pač včasih drugi v določeni situaciji govorijo drugače, vendar to še ne pomeni, da je v reali to kaj novega ali drugačnega ali čudnega. Isto je z Malim princem, isto z nosenjem in isto z brezpleničenjem. Vse to je bilo v določenih okoliščinah večini čudno - zdaj pa je ostalo normalno, brezpleničenje pač še ne, bo še malo za počakat:).
Enostavno zato, ker si otroci tega ne morejo želeti, če tega ne izkusijo, če jih nato nekdo ne navadi, če jih k temu nekdo ne spodbuja- kajne ?!
Evo, pa sva prišli do bistva: za moje pojme si otroci lahko želijo bit brez plenic, ker je fajn, ko daš plenico dol, ko ga previjaš, kopaš,itd. Želijo si dojenja, ker ga pač že takoj izkusijo. Če so od začetka na flaški, si pa verjetno res ne zaželijo, ker ne poznajo.
Izabelina, zakaj bi bila neuspešna mama? Trudila si se po svojih najboljših močeh, pa pač ni šlo, so what, bi rekel Pahor;). Znanstveno gledano ima dojenje določene prednosti, vendar to niti približno ne pomeni, da si slaba mama, eč ne dojiš, no! To je bedarija!
patrino, nobena od nas ne pravi, da je dojenje 4 letnika normalno. Samo da si ne upamo kar tako na pamet trdit, da je to škodljivo in zloraba otroka. Kot rečeno: dojenih 4 letnikov ne poznam, za 3 letnike pa lahko rečem, da so čisto normalni otroci.
V lj. porodnišnici ti ne perejo možgan z dojenjem, v bistvu so pri prvih dveh sestre vedno nosile flaške v sobe, kjer so se otroci ponoči jokali, včasih so se še mame jezile in niso hotele dat in so bile sestre malo jezne, ker ne ubogajo. Tako da ni tako grozno;).
Frodo, veš, da se obe strinjava glede vere in tradicionalne vzgoje, vendar mislim, da je dojenje naravno in da te v to sili sama narava. Verjetno je tudi v tem problem mam, ki ne morejo dojit. Mene ni nihče forsiral, da naj dojim, pa sem se sekirala, ko na začetku dojenje ni steklo. Najbolj mi je pomagala ena sestra, ki se ji ni dalo ukvarjat z ničemer in je rekla, da je še vsaka, ki je hotela, dojila. Zdaj sicer vem, da to ni res, vendar meni je takrat pomagalo - torej bo ratalo tudi meni:).
Mama ni nič bolj mama, če dalj časa doji. Se jima pač da. Poznam mame, ki so si želele dojit dlje, pa se je dete odstavilo in enostavno ni več hotelo zize. Še vedno pa nimam nobenih znanstveniih raziskav, ki bi potrjevale, da je dolgo dojenje škodljivo za otroka.
|
|
|
|