ursonok
|
Živijo, vidim, da moram malo zabedirat na forumu, pa se takoj začne dogajat! Spali smo izredno slabo - Abel je zaspal ob 23h, ponoči štirikrat vreščal ko zmaj in vstal ob 7h . Z mojim nisva vedela, ali naj od zaspanosti skočiva skozi okno ... ali pa naj popokava otroke, hrano, igrače itd. in greva na obalo. No, odločila sva se za to slednje ... In nam ni žal . Me je zamorjenost kar malo minila - sonček pomaga. Plaža je sicer za en drekec - pač dolga, ravna, z dribnim peskom, brez dreves ... Jaz sem iz otroštva navajena na hrvaški tip plaže, zato mi je tukaj brezveze. A otrokom dogaja, tako da naj bo . Finance, ti naši prijatelji so sicer čisto običajni ljudje, kot mi, živijo skromno, a vseeno - ob debatah se zaveš, da imajo oni lastno stanovanje (pod "lastnim" mislim stanovanje BREZ kredita), imajo majhno hiško, ki jo oddajajo, pa oba skupaj zaslužita več kot midva. In ful jamrata. No in tako se zaveš, da si ti res ubogi - nimaš nepremičnin, najemaš, zaslužiš ravno za iz meseca v mesec ... privoščiš si itak nič "čudežnega", oblek ne kupujem sploh, tudi knjige sem omejila, ker so drage. Ves denar nam gre za najemnino, stroške in hrano. Sicer jaz sploh nisem razmišljala o tem, a kot pravim - ko takole debatiraš z ljudmi in slišiš, kaj oni imajo, koliko zaslužijo ... se zaveš, v kakšni "finančni nesigurnosti" živiš (kot se je ena od vas lepo izrazila). In ko gledam Dnevnik, me samo še bolj glava boli. Moje delo je namreč odvisno predvsem od financiranja države (prevodi humanistike itd.). Obup! A ko se bolje počutim, se tolažim z mislijo, da delam to, kar imam rada, da sem v primerjavi z večino zelo svobodna (delam doma, nimam šefov, fiksnega urnika itd.), in da smo brez kreditov. Tudi to ni malo! Dopust itak je najbolje tam, kjer se ti ok počutiš! Mene vsi čudno gledajo, ko pravim, da mi je najboljši dopust izlet z mojim v Rusijo, za kakšna dva tedna, kjer šetava po Peterburgu, kupujeva knjige in se potikava po zakotnih barčičih. Potem pa, če so otroci še pri dedkih, še kak teden-dva doma delam po vsaj 8 ur, berem, grem plavat, kaj spit in spat. In to je to. (Ja, meni je dopust že to, da se lahko dobro naspim in potem z bistro glavo delam ) Uršika ob tvojih postih vedno čist dol padem! Saj vem, da ti je težko, a za nekoga "od zunaj" je prav zabavno. Jaz pa nimam tako hudih izpadov, vsaj moj pravi, da ne Nasploh tema moški in nosečnost - jaz mislim, da bi vsak moški rabil neko psihološko konsultacijo na začetku nosečnosti: nekoga, ki bi mu razložil, da je ženka zdaj v nenavadnem stanju, hormoni itd., in da enostavno mora prenašati njene izpade, streči njenim muham, skrbeti, da bo njej čim bolje in lažje. Pika. Ni druge. Sicer se zavedam, da so zveze različne - enim ustreza "burna" veza, drugim ne. Jaz sem otroštvo preživela v precej burni družini in imam tega vrh glave. Rabim moža, s katerim si karakterno zelo ustrezava, v domu je pa mir in sloga . Tako da se ne pričkava, če pa jaz kaj težim, pa on pač malo potrpi, sploh v nosečnosti . Nosečniške tegobe maj jaz jih skoraj nimam več ... No, malo me bolijo kolki, ponoči hodim na wc, pa težka sem že . Drugače pa nič popadkov, otrdevanja, špikanja, tiščanja ... Kar malo dolgočasno, moram priznat. Sem pa že na 37+1 in plus tega, da je N donošena, je ta, da te ne skrbi več, če pretiravaš in bi se lahko "kaj zgodilo" . Moram pa reči, da sem začela živeti (v glavi) tako, kot da še dolgo dolgo ne bom rodila. Kar nekaj bluzim, nič ne gnezdim, torbe za v P ne polnim ... Cunjic ne sortiram (saj jih skoraj nič nimava ). Ne vem, kaj mi je. Nič, otroci spijo, jaz grem pa tudi počasi - čeprav me skrbi, kako bo, ker so se naselili neki novi sosedje (v sosednji blok) in imajo na terasi žur - terasa je pa nasproti najine spalnice Držite se, jutri zjutraj letim po izvid za streptokok, poročam, kako in kaj papa! Pa še en morski utrinek :)
|