ursonok
|
Živijo, jaz sem pa danes bolj pri melanholičnih ... Se mi pozna, da nisem dremala čez dan . Abel je zdrav, smo bili zunaj in v gosteh, vse ok, samo nekaj ga prebava muči (ali pa zobje ) in noče spat. No in v zadnjih dneh se mu je ful spremenil glas, joka se zdaj tako, da vrešči ... gre kar čez ušesa. Groza! Vam povem, da - verjetno zaradi nosečniških hormonov - me takoj začne bolet glava, kar tresem se, padem v histerijo in potem oba jokava. In tako se dere kar precej časa, sploh se ga ne da pomiriti. Zdajle je zaspal šele ob 23h! A bogve, za kako dolgo In sem potem pod stresom, ki ga tlačim dol s hrano, ker ne vem, kaj bi drugega sama s sabo. Pa pri kolegih smo imeli debato o denarju (o tem, kako ga nimamo), pa o krizi in prihodnosti ... In ugotoviš, da sploh ne veš, kako ubog si. Ljudje, ki imajo precej več od tebe - lastne nepremičnine, večji mesečni zaslužek itd. - skoz jamrajo .., No in se zaveš, s kakšnim minimumom se prebijaš iz meseca v mesec ... Potem te pa še vreščanje otrok ob živce spravi in razmišljaš, ali si res popolnoma nor, da boš imel tri otroke!!! Saj tega ne zmoreš ne psihično ne finančno Skratka, zamorjena sem, verjetno moram spat. Pa na pravoslavno veliko noč ... ko bi morala biti vesela, v pričakovanju vstajenja ... Eh. Že rojeni otroci - sover, tana ... Ja, jaz se dostikrat spomnim, kako bi morala BOLJ uživati prvo N, ko je bil tak luksuz - pisanje doktorata, nobenih finančnih problemov, časa ko dreka, kino, prijatelji, pijača, knjižnice, knjige ... Skratka, dobri stari časi Sover, Saša, Dvojčica & company - je, meni je lažje, ker oba delava doma, tako da nikoli nisem sama z otroki (ok, razen ko gre moj po nujnih opravkih itd.). Če je treba delati "nadure", ih delava potem, ko otroci spijo. In popoldne, ko so doma, ali za vikend, smo vedno vsi skupaj, težje zadeve dela on - letanje z njimi sem in tja, valjanje po tleh, lovljenje itd. Jaz kuham, hranim, sicer tudi veliko dvigujem in nosim Abela, a to mi ne dela težav. Na sprehodih ga ima tudi moj zdaj v ruti, jaz ga v ruti ne nosim več. Kopa ju on, uspavava vsak enega, če Abel dela štalo, se potem še moj vključi in ga nosi okoli ... Če bi bila pa sama z otroki cele popoldneve, bi pa ZIHER ostali samo pri enem Zdaj gledam preko neta Sveto in svet, o Strahu (je bilo že enkrat aprila). No, zdaj vem, da sem vsa zamorjena in paranoična glede prihodnosti, ker mi primanjkuje (absolutne) ljubezni/vere/upanja. Ja, nimaš kaj, nihče ni popoln ... Bom nehala težit, držite se! (PS Danes dopolnila 37. teden, sploh se ne počutim, kot da bi lahko oziroma da bom kmalu rodila, sploh se mi ne da o tem razmišljat ...Odkar so popadki minili, se mi zdi, da bom rodila čez pol leta . In res si ne predstavljam, kako bo z novorojenčkom in vreščečim enoletnikom. Odklop.)
|