barbara_s
|
Živjo vsem , kako ste kaj? Jaz imam danes morfologijo... spanje (večjih) otrok: ah, to je (bil) pa najin največji vzgojni problem... Ampak tam nekje pri štirih, štirih in pol smo (končno) lahko računali na to, da otrok ponoči spi. Do takrat je bilo pa... kakor kdaj. So bila obdobja, ko je zelo lepo spala; potem smo se selili in ni spala; pa je spet lepo spala in potem smo se še enkrat selili in spet ni spala... Tako nekako. Samo verjetno, če bi bili manj "nomadski", bi se stvari prej znormalizirale. Še zdaj pa včasih sredi noči zatava k nama in se pride crkljat (zjutraj itak vedno, vsako jutro...) - če ima recimo kakšno moro, če se zbudi in jo je strah... Samo midva nič kaj dosti ne komplicirava. spanje dojenčkov: na začetku je bila pri nama (ker je bilo tako najlažje jo ponoči dojit), pri enem mesecu sva jo "prestavila" v njeno posteljico v najini spalnici, pri šestih mesecih sva jo dala v svojo sobo. Pač, tako nam je (kot družini) ustrezalo. Je pa tako, da teorij je več; vsaka ima nekaj nadvse logičnega v sebi - zato se pa odločiš za tisto, ki ti najbolj odgovarja. Midva recimo ne verjameva v to, da je otroka treba pustit jokat in da je razvajen, če pri dveh tednih ne zaspi sam (ja, tukaj se mi zdi, da delamo res čisto narobe: dojenčke dajemo stran od sebe, da bodo "samostojni", pa da "ne bodo razvajeni"... - ko pa gredo v šolo, si pa sami ne znajo zrezat mesa in niso sposobni iti na počitnice za par dni stran od staršev, 25letniki pa še vedno mislijo, da obstajajo palčki, ki perejo cunje - malo nelogično vse skupaj.) duda: pri dveh letih jo je sama "oddala" ribici na morju. Ker je tista ribica imela majhne ribice, ki so celo noč jokale in niso mogle spati brez dude. Potem ji je ribica na eni skali še nekaj časa puščala bonbone :) (mnja, in zadnjič tamala "odkrije", da pravzaprav ni bila ribica, ampak ati... in smo imeli celo krizo zaradi tega ) Lepo se imejte!
|