Oreh na komando prileti, da rozi menstro zaželi.
sporoči, če deluje, ker začaram še pol rezultate za polulano sredo!!! go, go girls!
Kako je to zanimivo, da imamo vse prav identične misli in občutke glede te nepravičnosti kdo in kdaj bo postala mama. Še sreča, da vedno potem posije sonce!
In najlepše pri vsemu je, da vsaj me druga drugo povsem razumemo. Se pa strinjam s curly, da je dosti lažje, če ljudje vedo, seveda po eni strani, ker ti potem ni treba zbirati še energijo za ne vem kake izgovore in nasmeške.
Če ve 10 ljudi, se bo 1 našel, ki ti želi še naprej slabo, 2, ki se jima jebe zate, ostali bodo pametno molčali in čestitali, ko bodo videli trebušček in če te že en vpraša kako si pa ti? je to zelo blagodejno. Vsako nosečnico vprašajo, kako si, kako si, a se boš sem vsedla, a se ti kadi preveč v obraz, a ti gremo po jagode, a res sladoled si si zaželela, eto šibam po njega...? a, mene kdo kdaj vpraša, če mi prinese vesoljsko ladjo za strpat
na Mars, ko imam
(helenčica sej me poznaš, vedno moram neki šimfat, zato si tega ne jemlji k srcu), a kdo kdaj vpraša na kakem pikniku, razen bližnjih seveda, kako si pa ti, ker ne moreš zanosit? Jaz mislim, da se je treba o tem pogovarjat tudi z drugimi, na le z našimi dečki in na forumu, življenje je prekratko, da 2, 3 leta živiš iz meseca v mesec, od O do
(kdo se oglaša). In pogovor pomaga. Ne vem kako ste ve, a jaz bi se psihično požrla, če bi morala te stvari sama pri sebi premlevati, recimo da v službi ne bi nihče vedel.