Ursi2
|
Živjo, vijolica2!
Ti povem, da sem danes ves dan mislila nate, kako si kaj!
Veš, verjemi, da te zastopim, ker tako tudi meni kr lase dvigne pokonci. Ja, sej vem, tistim, ki ne živijo skupaj s starši oz taščami, se zdijo take stvari kr neki, sam če pa moreš s tem živeti vsak dan, pa ni lahko.
Verjemi, nima se smisla obremenjevat s tem, ker sama veš, da si za otroka No1 in da te rabi, ko mu je hudo in ko ga boli. Je pa težko, ko ti ga prav dobesedno iztrgajo iz rok. Sem bila večkrat v podobni situaciji in vem, da boli. Sam da se ne pustim več in v tem primeru pobašem otroke in gremo, ker sem postala veliko bolj odločna in se ji ne pustim več, v nekaterih primerih pa se ugriznem v jezik al pa se sam nasmejim in si mislim svoje. Ker se mi ne da z njo ubadat.
Je pa res, da imamo mi sedaj vsaj to srečo, da smo malo predelali hišo in čeprav smo v isti hiši, so na hodniku vsaj vrata in tako ne more kar dol, poleg tega pa smo zmenjeni, da vedno vprašata, če lahko gresta (ta večja, seveda). Ker včasih pač je ravno kosilo al pa večerja, če pa ima tašča svoj dan (slaba volja se sliši po celi hiši  ), takrat pa niti pod razno ne smeta dol. To pa zato, ker se takrat ful grdo obnaša do moža in uporablja besede, ki jikh vsaj še nekaj časa nočem slišat v besednjaku otrok.
Ti pa povem, da se je pri nas samo stopnjevalo, dokler da ni počilo. Ko se je rodil ta večji-Luka je bila cela sladka in takrat smo imeli še skupaj hodnik (medetažna hiša) in sem bila jz v kuhinji in sem kuhala, Luka je pa spal v dnevni v zibki in je šla ona v sobo in sedela in ga gledala ko je spal. Sem stopila v sobo,ona pa je sedela tam in ga gledala. Sej ok, sam parkrat me je skor kap, ker je nisem pričakovala. Potem pa je bilo tako, da se je Luka rodil mali (2380g) in se je 2 meseca samo dojil.Kr naprej je bil priklopljen in je začela ona s svojimi forami, da nimam kvalitetnega mleka, da stradam otroka, da kaka mama sem, da ga tako matram, da naj mu dam flaško in AM,.... Bila sem na dieti brez mleka, jajc in pšenice, ker je bil sum na alergijo in seveda je to za njo pomenilo, da ne morem imet hranljivega mleka, če nič normalnega ne jem,..............Je mojmu rekla, da si morem spumpat mleko in ji pokazat, kolko maščobe se gor nardi,... Jz nisem vedela zakaj se gre, ker sem to itak delala, ker sem imela mleka preveč in ponoči, ko se ni tolko dojil, sem si ga malo pumpala, da nisem dobila mastitisa. Mi je potem povedal, da ji je mogel pokazat. Sem skor znorela. O tem, da je imel Luka pri 2 mesecih čez 5 kg raje ne bi, ker to ni bilo pomembno, da se on redi, pa da so ji patronažne pa pediatrinje govorile, da ni nič narobe, da sam rabi nadomestit tisto, kolikor je imel manj. In potem jima ga je moj enkrat nesel malo gor, ko sem ga podojila in sva mislila, da kako 1h bo pa zdržal. Pa sej začel po ene pol ure jokat in sem šla jz po njega pa moj, pa mi ga ni hotla dat in je že tasta pošiljala v lekarno po AM. Jz sem se tk jokala, nisem imela jajc, da bi ji rekla, da mi ga naj da nazaj in na koncu je mali od joka in utrujenosti zaspal. Jz sem bila čist adijo. Jezna na njo, še bolj pa na sebe. In ko je imel UZ kolkov, ji je moj na poti v službo omenil, da so ga klicali z rentgena, da ima slikanje kolkov in je znorela na njega, če ga hočema umorit al kaj nama je. Da kaka starša sva,.......da ga bova tam tistim žarkom izpostavljala. Ji sploh ni mogel dopovedat. No, take in podobne so se potem dogajale vsake tolko časa. Pač vedno je bilo nekaj. Imela pripombe, ker so naredili zakuhano juhco z rezanci in nisem jedla, ker so jajčni. Pa je rekla, naj sam čisto nadevam,...pa nekajkrat sem ji še razlagala, da ne smem, da je to zaradi otroka, ne zaradi mojih muh, pa sem tud to potem nehala in sem jo kr ignorirala, sam rekla sem ji, da bom jz že poskrbela za sebe in otroka, da ne boma lačna. Če bo treba si bom pa tud sama skuhala. Da ne bo pomote, kuham sama, razen če smo šli k njima kdaj na kosilo.
Ko se je rodil Jure je bila še večja štala. Luka je bil fejst na mene navezan in sploh ni hotel nikoli k njima sam od sebe, tudi če sem ga vprašala. Če sem šla zraven, potem je včasih šel. Ona je bila seveda prepričana, da ga jz ne spustim dol k njima. Pa je potem moj, ko je bil ene parkrat doma in sem mu rekla, če gre dol in je rekel, da ne gre, tudi sam videl, da noče it. In ko sem rodila Jureta in sem prišla domov je moj še isti večer moral it na službeno pot za 4 dni. V tistem času Luka ni hotel it k njima, je pa počasi videl, da tudi če sem se še tako trudila, da npr. ko sem dojila, nisem mogla kr skočit, ko je kaj hotel, al pa se je ponoči zbudil, ko sem mogla Jureta previt in je jokal in se drl, ker sem ga previla brez njega. Ja, imeli smo hude izpade in dretje in jokanje in izsiljevanje. In ko je bilo enkrat spet tk, da je hotel z dretjem izsilit eno brezvezno stvar, jz pa ga nisme upoštevala, ker sem ga že poznala in sem vedla, da ne bo pomagalo oz bom nardila samo še slabš, sem ga pustila in sem mu sam vsake tolko časa rekla, če pride k meni, da bi skupaj zapela pa pravljice prebrala,.... In v tem je privrela gor in začela tulit na mene, kaj se grem, kaj delam z otrokom, da ga bom uničla, ........ da je to nenormalno, da bom nardila zver iz njega,.... No, ne bom vsega ponovila, ker mi gre še sedaj na jok in se cela tresem, ko se spomnem na to. Na koncu mi j e zagrozila, da če se bo še enkrat tako drl, da mi bo poklicala socialno in mi bojo vzeli otroka, ker ne moreta bit pri taki mami. Pa sem ji samo rekla, da kr naj, če si upa, da ko bo pa ona naslednjič tulila po bajti in nas zmerjala z idioti in podbno, bom pa jz poklicala policijo (ker, ko se ona razjezi, sliši cela ulica in nas vse po vrsti zmerja od A-Ž). Je sam debelo pogledala in mi še enkrat rekla, da bo postal zver, pa sem ji rekla, da se ima od koga učit in je spet začela nad mano, kaj si mislim da sem, da se tako pogovarjam z njo. Luka pa Jure sta bila čist adijo in sta se kr tresla. Smo se zaprli v spalnico in je sploh nisem hotla več poslušat. Takrat nisma govorila več kot en mesec. Za mene ni obstajala in tudi potem je trajalo zelo dolgo, da sma nekak normalno začele funkcionirat. Me je pa bilo potem strah vsako jutro, ko je moj šel v službo, kako bo čez dan, ali bomo preživeli nekak še en dan, bila sem čist živčna, ko sem videla, da se kak izpad kuha, ko se je bližala noč, me je bilo strah, kako bo ponoči ali jo bo prespal ali se bo spet zbudil, pa bom jz ravno Jureta dojila in bo spet jok in dretje, zakaj ga brez njega. Potem pa sem videla, da delam veliko škodo otrokoma in sebi in sem potegnila črto. Odločila sem se, da me ne bo več preganjala, da če mi bo imela kaj povedat, jo bom poslušala, če bo imela pripombe, jo bom dala na off ( v glavi), če pa se bo preveč vtikovala, pač ne bom šla dol, ampak potem tudi otroka nista hotla it.
Bila sem vzgojena tako, da čustev ne smem kazat in čeprav sem že precej ven iz tega vsaj pri možu in otrocih, pa lahko to še vedno nardim in sedaj sem tam, ko me njene stvari in komentarji večinoma ne ganejo več. Če pa me že, si pa dam duška na kak drug način ali pa pobašem otroke in gremo in nas pač ni doma in se z njo ne ubadam. Pa če je treba, se lahk tud vsak dan gremo potepat in je kdaj tud po 14 dni ne vidim in mi je prav fajn.
Me je zelo zabolelo zadnjič, ko je rekla Luku, da ko ga bomo naslednjič doma kaj razjezili, da naj pride k njima, pa se bojo tam fajn imeli, pa bo povedal kaj se želi igrat, pa kaj hoče in bo vse dobil. Pa sem sam rekla, da se to ne bo zgodilo. Da če je taka situacija, da je kaj narobe, bo že vedel zakaj in da takrat ne bo hodil po potuho. Ker naš pa hoče bit npr. vedno prvi v avtu, ampak po drugi strani pa sedi in čaka, da se bojo npr. čevlji sami obuli. In potem se joče, če ni prvi.In po njenem ni prav in naj pride pa dol, da ga bota onadva oblekla.  Halo, 5 let bo star, Jure, ko je pa skor 3 se pa čist sam spravi. Pa sej Luka se zna, sam da se mu ne.
Enkrat sta pa Luka in Jure risala in se je Jure stegnil mimo Luka po eno barvico, Luka je pa mislil, da mu hoče porisat, poleg tega pa je že prej trmaril, ker mu babica ni take ladje narisala, kot si jo je on zamislil in je hotel, da jo jz. Pa sem mu lepo povedala, da bom kr, sam da do konca tamale lego kocke poberem izpod kavča in okrog, ker če ne jih Žiga poje. Sej večino sta pomagal pospravit, sam tiste ta drobne sem pa jz še iskala skupi. In ker nisem takoj prišla, pa JUre se je tam neki stegoval ga je z kulijem mimo učke in po glavi, tako da mu je malo kri tekla. Itak, da je bil moj hud, ker je zraven videl in ga je poslal v sobo in je rekel, da naj tam počaka, dokler ga ne pokličema, da se zmenimo. Ker itak, da nama je bilo ta prvo, da pogledama Jureta, da vidima, če je vse ok, pa da ga potolažima. Tast je v tem kr vstal in šel dol, tašča je še tam sedela in neki žalostno gledala, potem pa je šla k vratom in namesto dol je šla gor v sobo k Luku. In je bila gor kr neki časa. Meni ni bilo do tega, da bi hodla gor, ker mi je bilo itak že brez tega dovolj slabo. Potem je pa prišla dol in je komentirala, da ni prav, da ga je poslal v sobo, da bi se mogla z njim ukvarjat in mu povedat, kaj je narobe in ......Sem ji rekla, da se bova miodva že zmenla z njim, ko bo dala mir, da prvo nama je pa bilo, da vidima a je JUre ok al ga je treba k zdravniku peljat plus tega je prav da ve da je narobe nardil in da ne bo potem spet v središču pozornosti. IN je imela spet neke komentarje, da ni čudno, da je tak histeričen, če si ne vzamema časa za njega,.... Pa da ne bo pomote, skoz se ukvarjama z njimi, tudi Luku vedno povema, če je kaj narobe in mu razložima, in tudi potem, ko se je umirilo in ko se je JUre umiril, sma se šla pogovorit z njim, sam kr neki.
Pač take pripombe padajo kr naprej. Večinoma sem postala že imuna, čeprav v resnici zelo zabolijo, sam si ne dovolim tega, ker nočem prenašat svojih občutkov na otroke. Ker zdej končno gredo malo k njima dol (vsaj za kake pol ure) in jima to veliko pomeni. Mi je pa zadnjič rekel Luka da me ima rad, sam da ima dedija in babico bolj, ker ga vse ubogata, kar reče. Sem se mu sam nasmehnila in nisem nič komentirala. Mi je pa ta teden rkel, da naj ne hodim dol, ko je on dol. Pa mi je potem skoz pogovor vklopilo, da zaradi tega, ker se pri njima sablja s palcami, jz pa tega ne dovolim. Zelo so mu všeč vitezi in pirati in tudi midva sva se sabljala, samo potem pa je postal pregrom in ni zastopil, da je predivji, da ne more tako močno se sabljat pa še razne druge stvarui so bile in tako sem pospravila meče in to onadva vesta.
Mah, toliko je stvari, ki mi grejo zdej po glavi. Vem, da bi bilo prav, da bi se preselili. Sva gledala , iskala,ampak ne gre nam skoz. Toliko sva vložila v to hišo, imava kredite in neznese, da bi šli drugam. POleg tega pa veliko ne bi rešila. Otroci ju imajo radi, kar imam pa jz problemov z njo, jih bom pa že predelala. Itak pa otroci potem sami vidijo, kako je, sej LUka že zdej vidi, pa tudi Jure.
Vem, da ti niesem veliko pomagala, ampak verjemi, da te razumem. Ti si daj duška, dej ven iz sebe. Ne bomo te obsojale, bo ti pa lažje. Ampak ne pusti se, ti si najboljša mama za svojega otroka!!!!!!NIKOLI NE POZABI TEGA!  
In če želiš, lahko pišeš tudi na ZS
Drži se!!!!!!!!!!!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tako lepo. Mala je babici lepo sprejela, nekoliko je lažje tudi, ker je v poznanem okolju. HB sem prišla v ustanovo, kjer me še ne poznajo dovolj in so mi za prve dneve dali prijazen, manj zahteven razpored. Ju3 bom pa izgleda morala ostati doma, ker je mala zjutraj nekaj kuhala, pa babica, ki jo edina lahko jutri čuva tudi ni ravno pri zdravju. 
) 
. Tak da sekirat se za to, kaj si kdo misli o tvojih materinskih sposobnostih, nima smisla, dokler je mali ok in se imate radi itd... Če bi bilo pa kaj narobe, bi pa itak porajtala, ne?;) Včasih smo tudi preobčutljive: včasih ljudje mislijo dobro, pa malo čudno rečejo. Mi je zadnjič priljateljica rekla, kako je dojemala sosedine besede, ko jo je le ta vprašala, če je težko s toliko otroki (ima tudi 3), pa je mislila, da se kao pritožuje, da so glasni. V bistvu ji je pa samo dobro hotela (je kasneje ugotovila:). Nekateri ljudje pa si ego filajo na ta način, da druge prepričujejo, da so slabši: Taki so pa itak veš koliko vredni in zanje se ne splača sekirat (vem, sem se ful preveč presekirala, ker mi je par takih ljudi blizu - bilo precej preveč blizu - pač nekaterih ljudi si ne zbereš sam;). 
. 
...pa nima še niti eno leto.
, ali pa z njo. Kaj svetujete? Najraje bi oba, vendar ne vem, če bo šlo. Smo že enkrat poskusili, pa ni šlo (jaz bi vztrajala, pa je moj obupal, jaz pa potem z njim).
