ronja
|
kasija, punci pravita, da se moramo spet kaj dobit s tisto mojo prijateljico, ki ima tudi eno malo punčko, pa dva fanta, ki sta glasna . Vas pozdravljata:) Sta pa čisto sami prišli do tega:) No, po pravici, sem verjetno ključen faktor za njuno dolgo življenje izpustila. Služba. Oz odsotnost le te. Tiste klasične seveda. Ob družini. Pa ne me zdaj narobe razumeti, da je le ta bolj stresna, kot imeti 10 otrok in to v času, ko ni bilo vrtcev. Ampak, vsaj za moje pojme, ženske v današnjih časi rade presegamo same sebe. Povsod tolči krepko čez 100 %. V službi, materinstvu, partnerstvu, gospodinjstvu... Zanimiv fenomen, ne? Sploh, če primerjaš delovanje moškega dela prebivalstva. Se strinjam s prvim delom: pozabljamo, da so naše babice imele veliiiiiiko nižje higienske standarde, da ni bil tak problem, če se otrok joka, da so jih kaznovale kakorkoli pač, niso se poglabljale v pogovore z otroki (in to ipak tudi vzame čas in energijo), da ni bilo treba zapeljevat moškega,... Se mi pa zdi, da je moj najljubšji moški v precej podobnem sranju kot jaz. Ok, ni toliko perfekcionističen za otroke, ampak se pa hudo matra vse uskladit, vem to in sem mu hvaležna za to. Vem, da ima vedno slabo vest, ko gre na teren, sploh čeje za par dni (pač ima tako službo) in ve, da sem takrat sama z malimi in se mi včasih res traga... Ampak vem, da se trudi prit čim prej, sem vesela, da lahko delam jaz krajši čas, pa on celega, rajši kot obratno (on pa tudi tako rajši;)...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|