*pupika*
|
Punce ... Kakšno trpljenje ... Moram vam povedati, čeprav bi najraje tiščala glavo v zemljo in se delala, kot da se ni zgodilo prav nič.
Zame je konec sreče in veselja. Konec upanja.
Ker očitno se nekdo malo igra z menoj. Da in vzame. Da in vzame. Potem pa da in zopet vzame. Tokrat že tretjič. Življenje ima drugačne plane kot midva ...
Očitno je najino detece bolj potrebno nekje drugje, kot tukaj pri meni, v mojem toplem objemu. Nikoli ga nebi nehala objemat in poljubljat ... VAL je enostavno popoln sinek.
Že od srede sem imela čuden izcedek. Ni bil krvav, ni bil rjav, bila pa je grudast. In sem klicala svojo G, pa je rekla, da je to normalno!! Pa me niti pogledala ni
V nedeljo zjutraj pa grem na WC in sem imela zopet izcdek, ampak tokrat krvav ... zvila me je histerija in obup, solze. Z možekom hitro oddrviva do poronišnice v SG. Po poti sem se malo umirila, ker sem otročeka čutila in zelooo živahen je bil.
Tam me je pregledal dr. Kosi. Zlat človek. RES! Je rekel: "Ljuba gospa. Tole je konec!"
In sm jokala kot dež, da mi naj ne govori tega, da ni konec, ker še čutim otročeka, ker brca, ker je živahen, da živi ... pa je rekel, da ne more ničesar več. Da sem odprta 5cm in da lahko že zatipa otrokovo nogico v moji nožnici. Niti injekcije za pljučka mu ne morejo dati. Je klical v Lj na pediatrijo in so rekli, da otočreke sprejemaj šele po 24. tednu.
Jokala sem, molila, prosila za čudež, pa ga ni bilo.
Hoteli so mi umetno sprožiti popadke, pa nisem pustila, ker sem upala na čudež. Pa si ga nisem izprosila. Ob 15.00 so mi predrli mehur (plodovna voda je bila ZELENA!!!! in tako so ugotovili,da je najverjetneje šlo za kakšen infekt) in začelo se je zares.
Jokala sem in jokala, pa nič ni pomagalo. Ko sem imela najhujše popadke me je spreletela misel, da se trudim zastonj. Da bom na koncu ostala praznih rok. Ko sem pogledala možeka, so mu solze tekle v potokih, pa me je božal in mi govoril, da naj zdržim. Da sem pogumna, da me ljubi ...
Ob 16:45 je prišel z nogicami naprej (kot, da bi se mu kam mudilo) na svet najin sinek VAL. Je najlepši otroček kar ga lahko vidijo mamine oči. Tako popoln je bil. Spokojno je spal, jaz pa sem mislila, da ga bom s svojimi solzami lahko obudila. Rotila sem ga, naj odpre svoje popolne očke, on pa je spal. Samo božala sva ga lahko in objokovala našo usodo. Za njegovo popotnico smo skupaj zmolili še molitvico sveti angel ...
Tudi v tretje ni šlo. Tudi v tretji nosečnosti sva ostala brez otročeka ... Bog nam postavlja težke, pretežke preizkušnje. Ne vem kako se bova pobrala, ne vem kdaj bova šla naprej. Vem samo to, da mi nihče ne more vrnit najinega sineka ... Niti najmočnejša volja in želja ne ... On je odšel in tolaživa se s tem, da je ob naju. Ves čas. In da bo tu vedno ... Ne glede na vse ...
V prodnišnici je bilo res zlato osebje. Imela sem super zdravnika dr. Kosija, babici, ki sta bili čustveni ... možeku so dovolili, da je spal pri meni, dali so nama posebno sobo in ob menije bil lahko dokler me včeraj niso odpustili domov ...
Naučiti pa se bom morala živeti s to grozno bolečino in spominom na najinega angelčka. Ne vem kje mu je lahko lepše, kot bi mu bilo ob naju ... ampak se tolažim s tem, da mu zagotovo je. Da sedi na najsvetlejši zvezdici, da mu nogice bingljajo dol, da se smeji in nama maha ... Sinek najin ... pogrešam te vsako miliminko sekunde dneva in noči ...
Poslavljam se od vas punce ... z veliko žalostjo v srcu in upanjem za vas vse!!! Da dobite svoje zakladke v roke!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, me je vrglo skoraj s stola, ko nama je GIN pokazal na ultrazvoku lulčka. Jaz sem bila prepričana, da bo 
ampak kljub temu sem bila vesela, zdaj je občutek še lepši, ko vem kaj se skriva notri. 
moj večni problem! vedno sem imela prenizkega! v nosečnosti se je zeeelo povišal, tako da je prišel na normalo 
in zadnje čase spet pada, ne vem ali je krivo vreme ali kaj ampak v bolnišnici imam priložnost si ga večkrat merit in večinoma se vrti okoli 85/65 ... kar nizek, me pol že vsi čudno gledajo, kako da še stojim, zgleda da je telo že navajeno ''slabega'' počutja... pijem dosti tekočine tako da to nebi smel biti problem... ne vem...jaz sem se že sprijaznila. 
in mam občutek da bom vsak cajt počla 
! 
Saj vem kako je...tudi jaz nisem imela ravno časa za računalnik 
Jaz ti svetujem da se res sprostiš in uživaš...večkrat gre kaj narobe če se človek preveč obremenjuje 
ne znam si predstavljati, kaj doživljaš te dni, vendar vem da ti je hudo...
brez besed sem, da vama nekdo od zgoraj postavlja tako hude preizkušnje... nočem biti pametna ampak, vedi da res sočustvujem s teboj in ti želim, da bi se v miru pobrala od tega hudega padca in si zakrpala srčne rane, ki te zdaj zelo bolijo... upam, da vama bo Stvarnik v prihodnosti naklonil tudi sreče in ne le trpljenja, saj ga da vsakemu točno toliko kot ve, da je le-ta zmožen prenesti.Ewo ti en objemček 
