3x mami -> RE: Oktobrčki 2010 (9.2.2012 10:08:42)
|
roberta69, ce imas se cep, ce se pocutis v redu, nimas popadkov, potem res ni neke sile. drugo je, ce bi se ze kaj zacelo dogajat. v vsakem primeru: mirno in srecno! plezanje. eh, mi imamo drug problem. ok, plezanje itd obvladamo, tekanje, skrivanje, metanje v tla in vse te lepote te starosti. zdaj je pa zacel svoj trip-trap vlacit in porivat naokoli - do zeljenega cilja. in to je pult, kuhinjsko korito, miza, ... prirocne stopnicke do sicer prepovedanih radosti. in kako naj se mala buca temu sploh upre? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] pisanje. oblvadamo. oba starejsa. nismo nic nacrtno, ampak to je slo preko igre in preko njihovih vprasanj. zacelo se je s tem, ko sem vsako stvar (knjigico, pobarvanko, zvezek,...) oznacila s prvo crko njunega imena. tako da je vsak vedel, kaj je njegovo in kaj ne (ok, itak da so vedeli, samo da je bilo to ziher - da bi bilo manj kreganja). pa sta sli dve crki. potem so hoteli se mojo in mozevo. drugi dve crki. mali je to potegnilo in sprasevala vedno vec. pa ni bila niti se 4 stara. je glavica za take stvari in si je hitro zapomnila. pa smo dobili en plakat - abeceda z zivalmi. in kaca je postala "k", opica "o" itd. in glavna njena igra je postala, da je okoli sebe iskala crke in jih probala brati. kjerkoli - trgovina, plakat, hrana, kjerkoli. vecji je sicer temu malo sledil, ampak ni bilo nekega hudega navdusenja. zdaj ima mala 4,5l, in bere. najprej crkuje in potem prebere. sploh zadnji teden. cisto se ji je odprlo. vecji crke sicer prebere, a ne besede - rajsi da sestrici, da mu prebere [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] pisanje pa oba vadita. pa tudi stetje in racunanje - sta tudi sama zacela (v stilu: mami, je res, da dva in tri je pet?) ne vem, upam, da jima ne bo dolgcas v prvem razredu. eni se strikno drzijo tega, da otrokom pred solo ne pokazejo nic. ne vem, zakaj bi to bilo dobro. ce otrok sam pokaze zanimanje, ce te sam vprasa, potem mu poves in razlozis. al naj bi odgovoril: ti bodo v soli povedali? nasi so sli skozi igro, ker jim je bilo zabavno in ker so to hoteli. ce ne bi bilo interesa, pac ne bi. ze tako imamo dovolj dela, da se ucimo pravil dveh jezikov... sola. mene je pri vsem strah samo to, kako se bo moj vkljucil v skupino. je obupen sanjac, ima igre po pravilih, ki jih sam postavi in ce mu kaj ni prav, zacne vrescat in gledat grdo. saj drugace je zlat otrok, bister, hiter, vse to, ampak sociale nikakor ne uspemo postimat. pravijo, da je to pac njegov karakter - eni se hitro vklopijo (nasa mala), eni pa so vedno malo bolj na robu dogajanja, ker jim tako pase. poznamo samo dva otroka - iz nasega vrtca, ki bosta sla z njim, samo sta dvojcka in sta spet malo posebna. otroci komaj cakajo, da so vecji, mi bi jih pa radi obdrzali vedno male, ob sebi. tudi ritem zivljenja se spremeni. edino: cas gre res hitro naprej. teh 6let je bilo polnih, hitrih, rade volje bi kdaj zavrtela uro nazaj... tako kot ob koncu porodniske. treba uzivat vsak cas skupaj, ker je vsak nekaj posebnega. ampak zivljenje gre najprej, vedno je nekaj novega. in ce otrok cuti nase strahove (in verjemite, da jih, ceprav jim jih ne povemo), bo ob vstopu v solo tudi sam imel mesane obcutke, pa ceprav ne bo vedel, zakaj. naj bo to vesel, srecen trenutek, to so vrata v nov svet.
|
|
|
|