nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: uškinamama
Nejcko, vidim , da ste doživljali pravo kalvarijo  , hvala za odgovor. Te pa občudujem, kot vsako mamo, ki se bori za svojega otroka. Imaš kakšen nasvet za mame, ki imajo majhne (manjše) otroke in sumijo, da nekaj ni v redu? Kaj misliš, da bi tvojemu sinu pomagalo, če bi ga imeli prej v obravnavi ? Oprosti, ker sem te zasipala z vprašanji.
Bom tukaj najprej še Madeli odgovorila.
Nikoli ne bom pozabila enega pogovora z eno vzgojiteljico čisto na začetku, ko je sin šel v jasli in se je še uvajal. Sem rekla, tako malo v šali, ko je naš mali plezal vsepovsod, da je očitno hiperaktivček, pa mi je tista vzgojiteljica rekla točno tole: "Gospa, nikoli več ne omenjajte, da je vaš otrok hiperaktiven, ker ga s tem žalite. Vi ne veste, kako zgledajo hiperaktivni otroci. Glejte vaš je sposoben biti tri minute na miru (sin se je ravno zapičil v en avtomobilček), hiperaktiven otrok pa tega ni sposoben. Mogoče je vaš sin res živahen, ampak daleč od tega, da bi bil hiperaktiven."
Kasneje sem se tega pojma izogibala in sem do zadnjega, dokler nismo dobili potrjene diagnoze, govorila, da imamo samo problematičnega otroka z motnjami pozornosti in koncentracije
aja, tudi psihologinja, ki smo jo obiskali v sklopu sistematike pri 3. letih, je rekla, da v ničemer bistveno ne odstopa in da je za dajanje kakršnih koli diagnoz pred vstopom v šolo prezgodaj.
Drugače pa smo z vzgojiteljicami pač reševali tekoče probleme - več ali manj glede tega, kaj je spet ušpičil, kaj je komu storil. Edino zadnje leto (no, v bistvu predzadnje) je dobil res super vzgojiteljico, ki je znala z njim "operirati". In prav ona mi je predlagala, naj odložimo vpis v šolo, prav tako mi je razsvetlila veliko situacij in me opozorila na stvari, ki nas še čakajo. Bila je res edina, ki ni samo kazala s prstom nanj, ampak je videla, kje tiči problem.
Uškinamama - težko ti rečem, če bi bilo in kaj bi bilo bolje, če bi se kdo prej odzval na moja opažanja. Gotovo bi bila, če ne drugega, vsaj malo pomirjena sama s sabo in predvsem s sinom. Tako pa sem v sinu videla nevzgojenega, problematičnega mulca, krivila in obtoževala pa sem predvsem sebe. Zaradi tega smo se vsi skupaj znašli v precej začaranem krogu totalne netolerance drug do drugega  Po drugi strani pa sem v tem, da nihče ni reagiral, dobila le lažno upanje, da bo minilo, da ni nič hujšega ... torej pesek v oči v bistvu ... odlaganje problemov na kasneje.
Sicer sem sama vseskozi iskala odgovore - tako sem se nekoč udeležila enih delavnic (sploh se ne spomnim več, katero društvo je to že bilo) na temo Indigo otrok - no, če mene vprašaš je to samo izraz za hiperaktivne otroke, ker vse, o čemer smo se takrat pogovarjali, in tudi metode dela, je identično temu, kar je značilno za ADHD-jčke in delo z njimi.
Z vsakim, ki se je vsaj malo spoznal na psihologijo, sem se zapletla v pogovor, iskala odgovore, rešitve. Ampak to je bilo res tako nesistematično, kar nekaj v bistvu, neke rešitve, neki odgovori vrženi na kup.
Ja, lažje bi mi bilo, če bi mi takrat en strokovnjak rekel, lejte gospa, problem je tak in tak, čaka vas to in to, delajte tako in tako. Vsaj ene smernice bi imela, tako pa sem bila gola in bosa
Je pa tudi res, da je danes na to temo veliko več napisanega, kot je bilo skoraj 10 let nazaj, tako da je staršem, ki sumijo na to motnjo veliko lažje pri iskanju odgovorov. Poleg tega se je kar precej stvari premaknilo v tej smeri: obstaja Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko pri g. M. Petelinu (pravijo da ta vadba zelo koristi sploh mlajšim otrokom), potem obstaja zdaj en program na Rakitni, razna društva, terapevti. Se mi zdi, da je vsega veliko več na razpolago, kot je bilo takrat, ko sem jaz to najbolj potrebovala. Tudi kader v vrtcih in šolah je že nekoliko bolj informiran v tej smeri, tako da premika se, je pa seveda še vedno glavnina dela na starših. Se moramo kljub vsemu kar sami informirati o določenih stvareh.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), da delajo iz otroka še večjega invalida kot je. Jaz se dobesedno trudim na vse pretege, da bo moj otrok čim bolj samostojen. Ne rečem, paše lepa, topla, spodbudna beseda. Ne paše pa da mu pravijo, da je bogi. Pa kaj bo lahko sploh delal v življenju, pa take scene. 
. 
