nejcko
|
Pa še nekaj bi rada napisala. Če danes pogledamo razmere v šolah, lahko opazimo, da je vanje vključenih čedalje več otrok s posebnimi potrebami, z različnimi PP, kot so disleksija, aspergerjev sindrom, gibalno ovirani otroci, alergiki, astmatiki, slabovidni itd., itd. In če pogledamo na splošno (tudi na forumih, ki so namenjeni otrokom s PP), lahko vidimo, s kakšnimi boleznimi, motnjami, stanji, sindromi se dandanes spopada veliko otrok in staršev. A nikoli in nikjer, ampak res nikoli in nikjer starši otrok s PP (kakršnimi koli PP) niso deležni toliko pametovanj s strani laikov in ljudi, ki se z določeno boleznijo/motnjo/stanjem osebno sploh ne srečujejo, kot smo tega deležni ravno starši otrok z motjo ADHD. Nobeni starši otrok s PP niso deležni toliko vtikovanj v vzgojo in družinske odnose, kot smo tega deležni starši otrok z motnjo ADHD. Nobeni starši otrok s PP niso deležni toliko vtikovanja v metode dela, zdravljenja, prehranjevanja, skratka vsega kar je povezano z določeno boleznijo/stanjem/motnjo, kot smo tega deležni ravno starši otrok z ADHD motnjo. Zdi se, kot da je nam pa vseeno, zdi se, kot da svojih otrok pa mi nimamo radi, zdi se, kot da svojim otrokom nočemo pomagati, kot da ne iščemo rešitev, povsod, kjer se da ... enako mnogo kot vsi ostali starši otrok s PP. Enako mnogo kot vsi starši otrok s PP, se tudi starši otrok z motnjo ADHD spopadamo z večnimi vprašanji, zakaj moj otrok, z vprašanjem, kaj sem stroril oz. kaj delam narobe. Enako mnogo prejokamo marsikatero noč v starhu za svojega otroka, v žalosti nad usodo, v starhu, kaj bo z našimi otroki, ko jih bomo mogli spustiti v svet. Enako mnogo se trudimo, iščemo rešitve in se borimo iz dneva v dan ... iz dneva v dan. Enako mnogo se sprašujemo, vsak dan posebej, če smo dovolj dobri starši svojemu otroku, če smo storili dovolj, če delamo prav ... Vso bolečino, strahove, zaznamovanost, boje in bitke poznamo povsem enako mnogo kot vsi ostali starši, predvsem pa starši otrok s PP. A smo samo mi vedno in povsod prikazani kot najbolj nesposobni in ležerni starši. In to boli, zelo boli Mislim, da nihče ne nasprotuje, da v debatah, kot je tale, sodeluje tudi "laična" javnost. Pravzaprav smo veseli, da morda pa se bo tudi na tem področju kaj premaknilo, če bo javnost več vedela o tem. Ne branimo se predlogov in nasvetov, ki so dani z namenom, da se pomaga tako nam strašem, kot predvsem našim otrokom. Ker so naši in jih imamo radi enako mnogo kot vi svoje. Boli, oz. žalosti pa nas, da nas obsojate, da se vtikate v naše najbolj intimno življenje skoraj, pri tem pa ne daste enega samega preprostega nasveta, pametnega nasveta, da z nami ne podelite izkušenj. Brez kakršnih koli lastnih izkušenj obsojate in pod nobenim pogojem nočeti sprejeti in uvideti dejstev, s katerimi MI (ne vi!) živimo vsak dan. In verjemite, da verjetno ni starša, ki se ne bi skoraj vsak dan vprašal o lastni krivdi in pri sebi iskal vzrokov. Pri tem res ne potrebujemo še vaše pomoči.
|