nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: urška
IZVIRNO SPOROČILO: bumerang
Čisto enostavno. Če otrok ne reagira na tvoje besede, če ni ustrezno socializiran, potrebuje drugačne vzgojne metode kot otroci, ki so označeni kot vzgojno enostavni in pri katerih gre vse samo od sebe.
pa si mogoče ti lahko predstavljaš, da je pri adhd otrocih za vsak primer posebej potrebna drugačna vzgojna metoda? kot sem že napisala: kar je delovalo prejle, zdaj definitivno ne bo več. in ko najdeš en način je isto minuto že zastarel in ne deluje več. pa me zanima, a se ti zdi to res čisto enostavno? ker meni se ne. sicer pa, mogoče sem pa tudi jaz samo razvajena, kot je moj otrok. po tvoji teoriji.
Tukaj bi se pa jaz podpisala.
Že na eni sorodni tami sem enkrat napisala (pa tudi iz te debate je razvidno), da je veliko spektrov in oblik, kako se te motnje izražajo. Poznamo ADD, pa ADHD, Aspergerjev sindrom, kompilzivno impulzivno motnjo, ... poznamo še en kup drugih motenj, ki so pri vsakem posamezniku drugače izražene, tudi zato, ker je pri nekom prisotna le ena, pri nekom dve, pri tretjem vse tri ali pa drugi dve.
Zato je nemogoče vse te otroke strpati v isti kalup in z njimi delati po istih metodah. Zato se tudi v šolah izvaja t. i. individualni program, program, ki je striktno prilagojen posamezniku in njegovim težavam.
Sama sem učila tri fante z odločbo ADHD (no, to je bilo vsem trem skupno), dva sta bila na medikamentih, med njimi pa take razlike, da človek nikoli in nikdar ne bi rekel, da imajo isto oz. podobno diagnozo. Vsem trem je bilo skupno, da so imeli slabo koncentracijo in motnje pozornosti, vsem trem je bilo skupno, da niso mogli biti na miru, da so imeli neurejene zvezke, grdo pisavo, tukaj pa se tudi neha. Vse ostalo kot noč in dan; njihov odnos do dela, njihov odnos do učiteljev, do sošolcev. En prikupna žverca, ki je potreboval le malo motivacije, da je kakšno tablo pobrisal, da si ga opomnil in to je bilo to, drugi agresiven in neobvadljiv, tretji neka vmesna slika. Nemogoče je bilo pri vseh treh izvajati iste trategije dela, nemogoče jih je bilo motivirati ali umiriti na isti način. Eden je reagiral na prvo, drugo besedo, drugi samo na grožnje ... pa še to ne dolgo. En se je povsem umiril, če si se mu približal, mu rekel kaj prijaznega, toplega, drugi te je enkrat poslal v p.m., drugič povesil pogled, tretjič se začel afnati in metati zvezke ... Tretji je bil včasih nesramen in aroganten, drugič apatičen ali sovražen ... resnično nikoli nisi vedel, na kakšno reakcijo boš naletel.
Sama zase vem in priznam, da nisem idealen starš. Vem, da sem naredila pri vzgoji in pri samem odnosu do sina ogromno napak, morda nepopravljivih, a verjemite, da se sama zaradi tega žrem vsak dan znova in znova.
Toda sem, kakršna sem, in moj sin je bil dan meni v varstvo in vzgojo - bog ve, zakaj. In se trudim. Lahko rečem, da po svojih najboljših močeh, a hkrati priznam, da gotovo ne dovolj. Da bi lahko marsikaj naredila bolje in drugače. Mogoče sva s sinom drug drugemu ena terapija, mogoče sva drug drugemu slaba karma ... kaj vem, dejstvo je, da sva trčila skupaj, padla v vodo in skupaj plavava s tokom.
In kakor so si med seboj različni tile naši hiperaktivčki, tako smo si med seboj različni tudi starši. Eni karakterno močnejši, vztrajnejši, odločnejši, drugi bolj nežni, popustljivejši, verjetno tudi leni oz. ležerni. Svojega bistva, tistega najglobljega, svojega karakterja (namenoma tukaj ne omenjam kakšnih motenj), svoje osebnosti človek ne more spremeniti. Lahko sicer delamo korekcijske in lepotne popravke, tudi s pomočjo psihiatrov in terapevtov, ampak v svojem najglobljem smislu smo, kar smo.
Sama osebno že dolgo ne sodim nobenega starša več. Že dolgo ne sodim več niti otrok (kajti že nekaj t. i. "problematičnih in razvajenih" mulcev je dobesedno pred mojimi očmi zraslo v prav fajn ljudi). Ker je preveč toliko enih različnih faktorjev zraven, toliko različnih okoliščin, toliko različnih usod in zgodb, da je nemogoče potegniti ravno črto. In predvsem je preveč bolečin, žalosti, solza ... predvsem mojih lastnih, da nočem niti se ne čutim kompetentna, da bi lahko sodila ali vsaj svetovala.
Naša zgodba je lahko in naj bo nekomu samo tolažba, da ni edini, kakor so tolažba tudi meni (vaše) zgodbe. Da vem, da naša družina, naš sin ni neko svetovno čudo 
< Sporočilo je popravil nejcko -- 25.10.2011 1:02:15 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
In ta pere zobke 2 minutki. In sliši na prvo, no, včasih na drugo besedo...In je po tvojih merilih nasploh "normalen". 
. 
. 
. Pa ne me zdaj napadat, točno vem, kako je s takimi otroci, moj sin je namreč še naglušen zraven. , 
