ursonok
|
Dober večer, Zmajcy, super glede pretokov! Mere imaš pa podobne kot moj velikan, le da sem imela jaz UZ še en teden prej! V 33. tednu je imel 2300 gramov! No, so mi rekli, da če se bo rodil na rok, bo imel 4kg ali več Jaz sem pa že resno visoko noseča. Danes na bazenu je en tip, ki je plaval v isti liniji z mano, ko je ugotovil, da sem noseča, takoj odplaval v drugo linijo. Z mano je potem plavala samo ena punca, ki se mi je potem pod tušem na veliko opravičevala, češ da bi mi prepustila celo linijo, če ne bi bila taka gužva. In da se je res trudila ne mahat in brcat . In da je tudi ona v nosečnosti plavala, ampak samo do 6. meseca, potem si pa ni več upala ... In je dodala: no, morda bi morala dlje, da se ne bi toliko zredila Po plavanju sem šla seveda spat. Res sem kar utrujena. Histerični izpadi Pa tamala me je spravila ob žice. Vedno, ko pride domov iz vrtca, je štala. V avtu je baje ful dobre volje in vse, ko pa stopi skozi vhodna vrata, se pa takoj začne - tečnoba, izsiljevanje, ukazovanje, teror in podobno. Jo vprašaš, ali ji pomagaš sezuti čevlje, ona reče, da ne, da bo sama. Ok, začneš sezuvat svoje ali početi kaj drugega, ona v histerijo, jo vprašaš, zakaj se dere, ona: pomagaj mi sezuti čevlje. Halo, prej si rekla, da boš sama. Ok, ji začneš sezuvat čevlje, spet pade v histerijo, jo vprašaš, kaj je, ona: sama bom, sama bom! Rečeš, ej, ne zmišljuj si, prej si me prosila, naj ti pomagam. In jo pač pustiš. Ona SPET v histerijo, ti padeš čist ven, jo vprašaš (že s povišanim glasom), kaj je zdaj narobe, ona: pomagaj mi sezuti čevlje. In potem skoz v tem stilu: daj mi to, naredi mi to, hitro, zakaj tega še ni. In dretje za vsako stvar. Kr neki. Sem bila "huda" in sestavila cel glasen monolog: da zakaj nam to dela, vsi smo veseli, ko pride iz vrtca, itak čakamo samo nanjo in se vse okoli nje vrti, po napitku in juhici bi lahko gledali knjigice, risali, karkoli. Ona pa pride in vse pokvari s svojim dretjem in zmišljevanjem. In ne boste verjeli: človek je tiho poslušal, potem pa skoraj popolnoma zamenjal ploščo. Postal zelo dobre volje, ob juhi smo debatirali "kot odrasli" in se imeli prav fino . Ne štekam, zakaj na začetku taka histerija in despotski izpadi. Skušam si to pojasnit s tem, da je pač vrtec nek stres, doma se pa počuti popolnoma sprejeta in varna, in si da pač duška ... svojim nakopičenim negativnim emocijam. Saj pri odraslih je isto - vedno se znašamo na najbližjih, ne pa na tistih, ki si to "zaslužijo" . Ampak vseeno - ful zamori Drugače kar ok, sem jo zdaj spravila spat in je zaenkrat tišina. Selitve, zapečkarstvo itd. Ja, saj zapečkarstvo je baje ena konstitutivnih lastnosti nas, Slovencev, a ne? Jaz tudi nikoli nisem razmišljala o tujini. Sem ful potovala, že v srednji šoli (Interrail), a da bi šla ven študirat in živet - to pa ne. POtem je pa po diplomi zasijala praznina - vedela sem, da hočem in kaj hočem študirat, ampak je na FF-ju vse skupaj cel odklop, tisti osebki tam so, hm ... ne cenim jih kaj preveč v "znanstvenem" smislu (vsaj na tisti katedri), atmosfera je bila pa itak "de profundis". Začela sem hodit na lektorat poljščine in potem me je en dan na poti na fitnes prešinilo: kaj pa, če gremo v tujino, v Krakov, tam je Vzhod, dobra fakulteta itd. In sem se obrnila, prišla domov, seznanila mojega z idejo ... Ki jo je počasi prebavil in tako smo zelo hitro uredili stvari in spokali. Ko si pa tu, pa po parih letih vidiš, da: si v parih mesecih usvojil jezik, da znaš funkcionirat v sistemu, da ti gre na faksu dobro ali bolje od večine Poljakov, da brez problema živiš, rojevaš otroke, napišeš in zagovarjaš v tujem jeziku doktorat, se znajdeš ... In da življenje v tujini ni noben big deal. Tako da me ta selitev zdaj ne spravlja preveč ob pamet. Vem, da se bomo znašli in da bo ok. Malo me stiska zaradi jezika - špansko nekaj znam, a na začetku bo potrebno delo, da se naučiš, da padeš notri. Pa težko mi bo brez teh slovanskih jezikov (to je bolj moje področje ). Pogrešala bom poljščino. To je edino, kar mi je tukaj res noro všeč. No, pa malo se bojim tistega španskega značaja in navad ... a bo že. Saj gre konec koncev za par let, dokler ne gre tamala v šolo, takrat bomo verjetno prišli v Slovenijo. No, ali pa ne - pustimo se presenetiti . Če bo pa res ful grozno, bomo pa pač prej spokali in šli drugam oziroma nazaj v Slo. Nekdo je spraševal glede jezikov: nismo bogve kaj. Sploh ker smo po izobrazbi filologi in za nas "znati jezik" pomeni, da aktivno govoriš in pišeš, vse ostalo ni nič . Jaz aktivno govorim in pišem slovensko, rusko, poljsko, znam angleško (res bolj povprečno) in nekaj špansko. Heh, v načrtu imam seveda izpopolnitev španščine in staro grščino. Nekoč bi rada prevajala spise cerkvenih očetov. Moj je pa hispanist, tako da ima na svojem računu še nekaj romanskih jezikov. Nasploh je mahnjen na slovnico Naša selitev je itak "diktirana" s strani jezika ... Nikoli se ne bi, recimo, preselila v Nemčijo (čeprav sem se nemščine učila 8 let!). No, razen v primeru, da bi dobila hudo štipendijo in kak projekt, povezan točno s tem, s čimer se ukvarjam. Potem ok, drugače pa ni šans. Šla bi v kaj angleško govorečega - ampak samo zato, da se naučim že enkrat tega jezika tako, kot se spodobi. Ampak ne bi šla v Ameriko, ker mi je naglas nagnusen. Anglija, Irska, morda Avstralija. Ko enkrat več let živiš v tujini, se vsake toliko vrneš domov, počasi prideš do ugotovitve, da nikjer več ni tvoje "domovine". Da si "potepuh", outsider povsod. Res, tudi v Sloveniji se ne počutim več doma. Ful mi padejo v oči neke bolane slovenske navade in stereotipi. Spoznaš, da je nekaj, za kar si prej mislil, da je integralni del tebe. zgolj in samo neka kulturna navlaka, nek vzorec, ki ga v tujini zlahka in z veseljem zavržeš. Enako je s kulturo, v katero prideš. Nekatere nevtralne stvari sprejmeš, neke sick navade pa ne. In te z leti čedalje bolj nervirajo. Tako da "medkulturna toleranca" je res misija nemogoče. No, itak da toleriraš tujo kulturo, živiš, se prilagajaš, to ni problem - sploh dokler si sam. Ko pa dobiš otroka, on začne hodit v vrtec, kjer ga začnejo "futrati" s temi predstavami in stereotipi, pa postaneš nervozen. In jezen. In nestrpen. Če moram izbirati, bo moj otrok Slovenec, ne Poljak. Zato je pač ne dam tu v šolo. Seveda se zavedam, da so v Sloveniji drugi problemi, druga ideologija, ki je prav tako malo izrojena. A se mi pač vseeno zdi sprejemljivejša kot ta tukaj. Morda zato, ker sem pač v Sloveniji rojena in sem tam preživela 25 let. No, da vas ne bom totalno zamorila svojimi razglabljanji ... tamala je zgleda res zaspala, jaz grem pa še malo delat. Pridne bodite! PS Tiste, ki pravite, da vam možje uhajajo na Poljsko (službeno) - ne zavidam ne vam, ker boste same, ne njim, ker prihajajo v naš mraz in smrad. Brrrrr.
|