čustvena
|
Živjo, decemberke!
Končno imam malo časa, da vam tudi jaz opišem mojo porodno zgodbo. Kot sem nazadnje napisala, me je zdravnica naročila za 20. 12. na sprožitev poroda.
20. 12. sva z možem prišla ob 11. uri pred sprejemno ambulanto. Najprej sem šla na CTG, potem se preoblekla v haljo in so me odpeljali gor. Tam najprej pregled, klistir in čakanje na popadke. Ob 14. uri sem prišla v porodno sobo, kjer smo se dogovorili, da počakamo še kakšno uro na lastne popadke. Odprta sem bila 4 centimetre, zmehčan MV, a nič oz. zelo malo šibkih popadkov. Ker pa je prejšnji dan zdravnica rekla, da ima otrok premalo plodne vode, sem morala priti naslednji dan rodit. No, počakali smo do popoldanske izmene zdravnikov, torej do 16. ure. Tudi takrat popadkov ni bilo, zato mi je zdravnik predrl plodov ovoj, s tem je odtekla plodovnica in rekel je, da je je bilo še dovolj. Oba z možem sva bila jezna (nisva sicer tega omenjala), da sem prišla na sprožitev, če to ni bilo potrebno. Jaz sem namreč hotela počakat na naravni začetek poroda, na popadke. No, to je bilo zdaj prepozno. Po predrtju je zdravnik rekel, da zdaj počakamo še eno uro, če se bo kaj začelo samo od sebe. Ker se ni, so mi ob 17. uri začeli dodajati oksitocin, da bi sprožili umetne popadke. Ti so bili, kot sem se bala, zelo močni, intenzivni, a prekratki. Kasneje so mi dodali še več kapljic oksitocina za daljše popadke, ki ao bili za znoret močni, a sem s pomočjo zelo ustzrežljivih in prijaznioh babic ter z dušikovo masko nekako predihala. Malo pred 20. uro sem morala le še zadnjič stisnit, a, ko sem to želela, sta me babici ustavili, češ naj zdaj raje predihavam, ne stiskam, saj morata nekaj popravit. Že čisto zadeta od dušika sem komaj slišala, kaj govorita, a sem nekako poskušala to upoštevat. Kasneje sta mi povedali, da je imel otroček ob glavi stegnjeno roko in sta jo morali dati nazaj not, saj bi se sicer čisto strgala. No, potem pa je bil res le še zadnji iztis in ob 20.03 se je rodil najin cukrček, drugi sinček, ki sva mu dala ime Vid. Že ko so mi povedali, da je glavica zunaj, da jo lahko pobožam, sem se počutila blaženo, ko pa so mi Vidka položili na trebuh, so bile bolečine skoraj pozabljene. No, skoraj, saj so mi potem naredili še štiri šive, kar seveda tudi boli. Videk je bil težak 3800 gramov in velik 51 cm.
Že v porodni sem ga poskušala dojiti, a nama ni čisto šlo, sva se pa skoraj tri ure crkljala na mojem trebuhu. Mogoče je od takrat navajen, da se vedno pomiri v mojem naročju, ponavadi kar z dojenjem. Tako da ne dojim ravno na tri ure, včasih tudi na uro in pol ali manj. Mali se je namreč vznemiril vsakič, ko so ga prišle tehtati, previjati ali umivati, da ne rečem, kako hudo je bilo zanj, ko so ga cepili. Vsakič sva se potem morala podojiti. Tretji dan sem sicer res imela naval mleka, zato sem se celo bala, da bom tudi tokrat dobila mastitis (prvič sem ga dobila po tednu dni), že peti dan po porodu pa mleka ni bilo več toliko, se mi zdi, kot da ga je bilo vsak dan manj. 28. 12. je prišla patronažna in je rekla, da Vid še zgublja težo (imel je le še 3640 g), ko bi moral imeti že spet porodno težo. Rekla je, naj mu dodajamo Aptamil. A kaj, ko ga je zvečer zavrnil. Naslednji dan sem kupila drugo formulo (Hipp) in drugo stekleničko (Nuk namesto Aventa), a ni nič pomagalo, Videk je držal odprta usta, dokler ni bil že čisto moker po majčki, jaz pa tudi. Od takrat sem poskušala le dojiti, pač kadarkoli mu je pasalo in mislim, da mu gre zdaj bolje, tudi mleka je več. Že 30. 12. je rekla patronažna, da tehta Vid 3800 gramov.
Zaradi pogostega dojenja pa nikoli nimam časa zase, ne za pogovor s prijateljicami, ne za tuširanje ali internet. Ne le, da se non stop dojiva, tudi takrat kadar imava ritem na tri ure, še vmes dolgo podirava kupček in se crkljava. To potem kar traja in traja... No, če je pa le kaj časa, se moram posvetiti mojemu triletniku. Ta je pa že tak divjak, prav nič naju več ne posluša, včasih se mi zdi, da se mi bo zmešalo. No, ravnokar je prišel iz v rtca, moram it. Zdaj je bil vsaj v vrtcu, prej je bil dva tedna doma z virozoi, kar je bilo še huje, bala sem se, da bo malčka nalezel... No, dosti za danes, imejte se lepo. Iskrene čestitke za dojenčka tudi tebi, sover!
|
Natisni
in že mamice. 
.
so na svetu in v tem novem letu 2012 se vam najprej želim vsem skupaj in vsaki posebej zahvaliti za vsak opogumljajoč post, ki si ga/ste ga zapisale, ko sem ga potrebovala. Hvala 
