ronja
|
dla da ima od kolegice punčka 5 mescov stara epilepsijo. Dejte povedat to pomeni, da bo verjetno morala jemat zdravila. Zdravila niso strašno fajn, ker imajo stranske učinke - navadno se malo težje skoncentrirajo, pa zelo discipliniran moraš bit: redno jemat, redno spat, ne preveč ponočevat, pa seveda ne kombinirat z raznimi opojnimi substancami (ok, vem, da to zdaj še ne pride v poštev, samo pač poznam odrasle epileptike in njim je to precej zoprno)... Lahko pa da bo sčasoma izzvenelo. Nekateri probavajo te psihične motnje tudi s prehrano zdravit, pri avtizmu baje je niizkobeljakovinska dieta zelo učinkovita (nič mesa, malo stročnic, itd...) Če se prav spomnim, je mel tudi en Lejlin sovrtičkar podobne težave in je imel nizkobeljakovinsko dieto in se je poznalo. Je za vprašat, ker je dieta sicer tečna, samo je vseeno lažje pač bolj zelenjavno kuhat kot pa da ves čas jemlje tablete, po katerih je zaspan, pa utrujen... Mogoče bi na ta način lahko vsaj malo zmanjšali dozo, je za vprašat... Jaz sicer poznam precej ornk epileptika, ki je res non stop na tabletah in ne najbolj švoh, tako da verjetno nimajo vse enakega učinka. Je pa tudi tako, da dostikrat nekaj razglasijo za epilepsijo, kar to sploh ni. na morju sem srečala znanko, ki mi je razlagala, da so njeni tamali, ko je bila micena hoteli dat kar tablete proti epilepsiji, ker je imela isto kot Ronja: da če se je fejst ustrašila ali pa razjezila, je skup zlezla. jaz sem bila ista, ko sem bila mala. Pa še milijon drugih - temu se reče "afekt". Pa to NI epilepsija! Samo panik ne smeš bit, pa otroka pomirit, pa se to neha dogajat in sčasoma se nikoli več ne zgodi. Lejla ne vem, če je mela to enkat, več ziher ne - sva pa že boljše znala reagirat. Pri Ronji prvič sva bila seveda paf - sploh ker se je tako ustrašila zato, ker je padla in se tudi z glavico malo udarila (čeprav na tatami, ni moglo bit hudega). No, ta tamala je zdaj že v šoli in ni imela nikoli pravega epileptičnega napada, tako da več kot očitno ni epileptik. Enako jaz in Ronja in vsi ostali otroci z afektom - samo nekateri pediatri to poznajo, za druge je pa vse tako epilepsija, kar je žalost, ampak resnica. Naša p. hvalabogu pozna afekte in ve, da to ni nič takega - mi je tudi ona razložila, kaj to je. Tako da: predno daje otroku kaj, kar bo na veliko zaviralo njegov CŽS (centralni živčni sistem - beri možgane), naj bo prepričana, da otrok to res rabi. če otrok samo zgubi zavest, to še ni nujno epilepsija. Epileptični napad je tak, da ga prepoznaš: človek pade na tla, se začne trest, zelo zelo močno trest, trzat, pazit je treba, da si ne pregrizne jezika oz. da mu ta ne pade nazaj v goltanec, ker bi se lahko zadušil (takrat namreč ne more nadzorovat tega), zato ga je treba dat ležat na bok in držat, da se ne prevrne (ker ornk trzajo in se komot premaknejo). Drugega pa nimaš kaj naredit, samo počakaš, da mine in potem je človek ok: zmatran, ampak ok. Potem ga pa potolažiš, če se slabo počuti, če je dovolj star, ga vprašaš, če rabi pomoč, če naj pokličeš kake reševalce, če je otrok pa vprašaš to starše. Več pa ne vem. Ker naše zdravstvo se dostikrat moti - nočem delat štale, samo okoli tega je res dosti polemik, pa itak že ene navadne pljučnice z vsemi tipičnimi simptomi dostikrat ne prepoznajo... Zato je fajn, da si ta mamica še kaj prebere prej. Tisti na morju ni bilo žal, da ni šla po tiste tablete, čeprav so jo gledali, kot da je totalno neodgovorna. Če ima otrok epilepsijo, je definitivno NUJNO ZDRAVLJENJE. Samo fajn je bit ziher, da je res epilepsija. Če je bila zraven, ko je otrok dobil napad, verjetno že sama ve, če je to to, ker kakor se sliši zamotano, ko enkrat ta napad vidiš, točno veš, zakaj se gre, čeprav ga še nisi nikoli videl. Jaz sem prvič videla nekoga v knjigarni, pa mi je bilo takoj jasno, ker je res taka zelo značilna zadeva.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|