 |
RE: za tiste, ki imate otroke doma
27.4.2012 23:35:36
|
|
|
|
chezAnA
|
skuštrana, moram reči, da si mi dala temo za razmišljanje. O organiziranosti in načrtovanju.
Stvar je taka. Sama sem blazno neorganizirana, dostikrat preveč flegma in velikokrat nimam dovolj močne volje, da bi izpeljala zamišljeno. Na žalost. (Občudujem vse tiste, ki teh problemov nimajo. ) Imam pa veliko domislic, domišljija mi vedno dela 100 na uro. Daj mi temo in jaz ti bom povedlala dvajset različnih dejavnosti zanjo. Le izpeljem jih dostikrat ne.
Ugotovila pa sem, da mi pomaga, če si dan okvirno splaniram vnaprej. Tako uresničim vsaj kakšno od idej. Pomaga mi tudi ob dneh, ko imam vsega poln kufer, ko se mi nič ne da. Takrat sledim eni točki urnika za drugo in tako lažje zvozim dan. Pa tudi nazorno vidim, da se konec tečnega dne vendarle bliža Z vsakim otrokom bolj cenim urnik in načrtovanje dneva (pri taprvem nisem načrtovala nič. Sploh. Pri tadrugem sem določila teme za posamezni dan-ob petkih smo peklli piškote. Lepi spomini , zdaj pa imam načrtovan že dopoldanski čas). Ker drugače bi se mi utrgalo.
Se mi zdi pa zelo pomembno, da sem tudi fleksibilna. Če mož ostane doma, seveda ne bom sledili urniku, bo dan čisto drugačen. Če se bosta fanta zaigrala, še preden bom vstala iz postelje, ju bom seveda pustila, če bo prvič po dveh tednih dežja sijalo sonce, bomo mi zunaj, čeprav naj bi tisti dan pospravljali. In če sem tega sposobna (in to mi pa res ne dela težav) in nisem tečna, če otrokom tisti dan urnik ne paše(tudi tu nimam težav), potem mislim, da je to ok. Čisto realno pa urniku sledimo tako nekje tri dni na teden. Ostalo so variacije, prilagoditve in čisto ignoriranje urnika ...
ronja, našla sem tole stran.
http://gracefulgirlsbraveboys.com/2011/06/30/ten-things-about-primary-geography/
Ti je kakšna stvar všeč? Meni je ideja z mravljo in z zemljevidi pod prozornim prtom na mizi super.
Eno priporočilo iz prve roke. Puncama vseeno ne pusti skakati po vajini postelji. Midva sva fantoma pustila, pa sem po dveh letih skakanja vsako jutro skoraj umrla, tako me je bolel hrbet. Res, zjutraj sem prve pol ure ležala na tleh in počasi premikala kolena k bradi in nazaj dol, da sem sploh lahko vstala. (Tule zdaj ni bilo nobenega umetniškega pretiravanja.) Kot da sem stara 90 let, res. Jogi je bil čisto uničen. Čisto. Pa je bil kao malo boljši, ko sva ga kupila. Zdaj sva kupila novo posteljo in jogije, fantoma pa sva na tla poleg najine dala jogi z otroške posteljice, ki sta ga oba že prerasla. Dovolj je velik za njuno skakanje, ko ga bosta čisto uničila, pa magari kupim novega. Stane 80 E v trgovini, jih je pa cel kup rabljenih na raznih spletnih portalih. Tudi zastonj. Vem, da ti nimaš možnosti imeti ekstra jogija samo za skakanje, pa vseeno razmisli , če ni bolje, da po enem letu ali dveh kupiš nov otroški jogi, ker skačeta po svojem, kot nov tavelik jogi, ki je veliko dražji.
Aja, skuštrana, hvala za link, jaz sem ga pozabila prilimati. (Evo, praktični primer moje neorganiziranosti. Drugi praktični primer pa so nikoli poslane fotke moža z otrokom v mai taiu  )
Kasija, jaz kombiniram. Pomagam si z približnimi časovnimi razponi, ko naj bi otroka zanimale določene reči, ko naj bi tudi določen razvoj prišel do kakšne nove točke.. To preberem v knjigah, na internetu. Pa gledam, kaj jim je všeč. Da dam primer. Fanta zelo rada sestavljata reči iz kočk. Duplo, Lego, kar hočeš. Tamala ju do zdaj ni ravno šmirglala, zadnje čase pa ji je postalo zelo zanimivo biti v bližini, ko so bile kocke zunaj. Pa sem malo bolj pozorno pogledala. Tamala se zdaj priplazi, sune sestavljene kocke in jih razstavi. Bolj je zakomlicirano, bolj vesela je. Zato sem ji potem jaz zanalašč puščala sestavljene dele, da ji je ona razdrla. Zdaj pa jih poskuša sestaviti nazaj. Ali pa recimo danes. Bil je vroč dan, bili smo zunaj, imela sem crocse. Pa sem ji pokazala marjetico. Utrgala jo je, jo vrtela med palcem in kazalcem kar nekaj časa, nato pa jo je hotela vržt nazaj v travo. Sezula sem crocs in dala v luknjico eno vejico. No, ona je potem zafilala vse ostale luknjice z marjeticami, deteljicami, regradi. Vidim, da ji je to zabavno in zanimivo, zato bom v naslednjih dneh poskusila še kaj na to foro vtikanja reči v luknjice ji pripravit. Ali pa kak mesec nazaj, ko ji je postalo fascinantno listati tatanek papir (najraje s knjigami iz knjižnice ) Ker to ne gre, da bi knjige trgala, umakniti iz dosega pa je pri nas misija nemogoče, ker so povsod, sem ji dala nekaj starih revij. Tiste je lahko listala po mili volji. In se je naučila. Ne mečka in ne trga več.
manna, vidiš, reči, ki si jih naštela,da ti pri MS niso všeč, pa sem jaz počela še preden sem slišala za MS. Če se je sin potrudil toliko, da si je sam oblekel hlače, ga pač ne bom šla popravljati (ok, razen če gremo res kam, kjer mora biti lepo oblečen). Se mi zdi, da bi s tem v nič dala vse njegov trud in samoiniciativo. Sem pa naslednjič, ko se oblači, pozorna, da na nevsiljiv nalin skupaj pogledava, kako so že hlače prav obrnjene. Enako je tudi pri čevljih ali copatih. In če ne je, pač ne je. ZAkaj bi ga silila in se kregala z njim? Saj meni tudi ne paše vedno jest. Bo pa pri naslednjem obroku pojedel malo več. (Itak kar naprej jemo). Res smo ljudje različni. Fino to.
Aja, naš nespečnež je začel bolj resno spati nekje pri dveh. To pomeni, da se je zbudil samo še enkrat ali dvakrat na noč. Zdaj pri treh pa vsako noč sicer v spanju govori ali poje, vstati pa moram tako enkrat na dva tedna zaradi njega. Zdrži, saj bo. Če ti kaj pomaga, se ponoči spomni, da smo tvoje soborke na tvoji strani. Morda bomo celo istočasno kdaj hodile po otroških sobicah. Tako da nisi sama
O MS in navadnih vrtcih bi si dovolila samo eno majhno pripombico. Čeprav moji otroci ne hodijo vrtec, pa jaz sem. In bilo mi je zelo lepo (to je zdaj samo medklic. Res imam lepe spomine nanj). Zgodilo se je, da je bil naš vrtec poplavljen. Zares poplavljen, stoletne vode, pa to. Oprema vsa zanič, kakšen mesec ali dva smo vsi otroci hodili v druge enote (to so pa zanič spomini). Ko smo se vrnili v naš vrtec, je bil popolnoma prenovljen. Svetovno čudo, od vsepovsod so ga hodili gledat. Mami mi je pripovedovala, da je bil oh-in-sploh ravno zato, ker so upoštevali "neke montesori principe," če jo citiram. Kaj je bilo tako revolucionarnega? Kotički, majhne lesene mizice in majhni leseni stolčki. Vidiš, ronja, v današnjih vrtcih je že marsikatera stvar vključena in se nam zdi čisto normalna, pa samo dvajset let nazaj še ni bilo tako. Mami ni imela pojma, kaj oz. kdo naj bi ta montesori sploh bil. Le povedali so jim, da je to pa po montesori vzgledu narejeno. Tako da nekaj zaslug za kotičke (in podobno) vseeno montessorijevci lahko imajo Ko bi še matematiko (in geografijo, pa še kaj bi se našlo) po OŠ učili na otrokom prijaznejši način, če bi si kakšno idejo sposodili al ipa celo posvojili ... To bi bilo super.
Pa še o dojenju bi eno misel dodala. Ronja, moje misli so bile in so pravzaprav v veliki meri še podobne tvojim. Le da imam čudno izkušnjo. Naš tadrugi je bil (in še vedno na nek način nekoliko je) Udren. Jokal se je kar precej in temu ustrezno malo in slabo spal. Zaspal je samo ob dojenju. Ker sem že tastarejšega ponoči imela v svoji postelji in ga med spanjem dojila, se mi to dojenje ponoči ni zdelo nič čudnega in groznega. Se pa je večkrat in dalj časa dojil, ker se je večrat zbudil in rabil kar dolgo časa, da je zaspal nazaj. Pa Bog ne daj, da sem se kaj premaknila med dojenjem, se je takoj zbudil. Torej. Na sistematiki pri prvem rd smo ugotovili, da mu je dojenje močno načelo sklenino. Rekli so, da se morava tako nehat dojiti, pa ni šlo. Enostavno ni šlo in pika. Po noči, ko se je od desetih zvečer do treh zjutraj drl brez prestanka (poskušala sva ga uspavati na vse možne načine. Na vse. Pa ni šlo. On se je hotel dojiti), nato pa zaspal in se po 10 min spet v joku zbudil, sem se odločila, da ga bom dojila še naprej, dokler se pač ne bo sam odstavil. Itak grejo mlečni zobki ven. Zdaj ima tak "lep rjav nasmeh," če citiram moža. Vidiš, cel čas sem se spraševala, kako gre ta moja izkušnja in izkušnja evolucije ( da ima mama otroka/mladiča ob sebi, ga doji, ko in kadar si to on zaželi, da ga ponoči ne pusti jokati, da ne bi privabil plenilcev. Po tej logiki mu dojenje ne bi smelo škodovati.) skupaj? Ne vem. V tistem trenutku sem se pač odločala po svoji vesti za tisto, kar se mi je zdelo najbolj prav. Kako bi se odločila, če bi bila še enkrat v isti situaciji, ne vem.
Balerina, ja, tekmovanje z uro tudi pri nas pali. Z navadno, peščeno al pa s štoparico (odštevalnikom časa) na pečici ali na mobitelu. Malo rotiram. Ko se ene fore naveličata, potegnem iz rokava drugo, ki sta jo že malo pozabila.
Tisto o pohvalah pa sem tudi jaz zadnje čase razmišljala. Ker sem se prevečkrat zalotila, da sem šimfala čez tamale, sploh čez našega tasrednjega, celo tako, da sta fanta to slišala. What a mistejka tu mejka. No, zdaj se trudim, da tega ne delam, zadnje čase pa se trudim hvaliti.. Evo, moja nona bi rekla, da sva isth misli. v isth je polglasnik, pa ga ne znam tu napisat
Kaj počnemo in kaj načrtujem da bomo, pa kdaj drugič. Lahko noč
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Vsaj moji:). Ampak meni je to logično: jaz tudi ne maram, da mi nekdo reče: zdaj pojdi - ja, a nisi mogel prej rečt, ko nisem glih (vstavi poljubno)/ sem lih začela (vstavi poljubno)... Se mi zdi, da je to tako logično, da delamo čisto podzavestno tako... 
Še spat se nama ju ne da spravit (oz. jima zatežit, da bo počasi čas), če sta zatopljeni v neko svojo igrico (se nama to včasih grdo maščuje, ker sta potem pa crknjeni, pa se jima ne da pospravit;). 
Sedaj nas vse spakiram v 10 minutah v 2 športni torbi 
Uh...
