ronja
|
Sem sicer ateistka, vendar ti lahko povem za kolege: ona je verna, on ne, otroka sta krščena, tastarejša hodi k verouku, nihče ne hodi od njih ne ob nedeljah k maši. Samo za tavelike praznike. Tudi moli doma nihče (mogoče mama kdaj v mislih, na glas pa nihče - ne ker ne bi smel, ampak ker ne čutijo te potrebe). Pri verouku v samem središču Ljubljane, velika, stara cerkev... so v njeni starostni skupini 3 otroci! (pa to pride kar nekaj razredov na tisto cerkev, tako po občutku) Tako da se jim tudi župniki ne upajo nič težit, ker se bojijo, da bojo še ti šli, če bodo preveč strogi . Takle mamo v mestih, ja. Kako je pa na vasih, pa ne vem... Na druge se pa jaz sploh ne oziram ker nisem edina ki ji otrok ne hodi k verouku je čist svobodna odločitev in se mi zdi prav da se otrok sam odloči in da ne hodi tja zato ker pač mora. Bi ti pa tudi jaz tole svetovala. se mi zdi, da če je gori neki Bog, ki vse to gleda, ne vem, če bo kaj strašno bolj srečen zato, da se ena družina kislo drži v cerkvi, ker si pač ne želi bit tam. Verjetno bo čisto zadovoljen, če boste srečni skupaj na izletu - saj je baje zelo dober in razumevajoč. Če bo pa kak župnik imel kaj za povedat, mu pa lepo razloži, kdaj se je Kristus krstil in da imata tvojadva otroka do takrat še precej časa. Na druge se pa jaz sploh ne oziram ker nisem edina ki ji otrok ne hodi k verouku je čist svobodna odločitev in se mi zdi prav da se otrok sam odloči in da ne hodi tja zato ker pač mora. Mam par sošolk, ki isto pravijo - čeprav je nekatere spremljala mama tja. najbrž tudi zato, da jim bo z vero lažje v lajfu. Uf, tole pa ni čisto res. Nekaterim je lažje, dostim je pa lažje brez (če ne bi bilo tako, se ne bi toliko ljudi spreobrnilo iz vernih v ateiste). Biti veren in hoditi k maši pa po moje ni ista stvar. Ljudje so verni, pa ne hodijo k maši in so ljudje, ki so velikokrat tam, pa je vse bolj ena farsa. Saj to je ja vsem jasno, a ne? Če bi zares poznala svojo veroizpoved bi vedela, da so včasih krstili odrasle ljudi, ker edino odrasel človek lahko zavestno sprejme veroizpoved, tako da vsiljevati veroizpoved otroku samo zato, da bo okolica srečna je meni totalno mimo Podpišem, čeprav mi ni ni bilo treba pošizit, ker smo sami ateisti . Mi doma nismo prav nič hodili v cerkev, ampak kadar je naneslo, pri kakšnih porokah in krstih v širši družini, je bila mama kar nekako jezna name, ker se ne znam prav obnašati v cerkvi in sem ji delala sramoto pred sorodstvom, ki je kritično upiralo oči vame. Ona je sveda znala vse še iz otroštva, meni pa je bilo čisto tuje. haha, vijoličarka, si me spomnila na mojo mamo in babico. Mama ni verna, babica tudi ni ibla (samo kolikor se spodobi) in meni je bilo na babičinem pogrebu prav hecno, ko se je mami delala, da moli, čeprav ne zna molitvic (pač tistih uradnih - verjamem, da je molila po svoje, k svojemu bogu oz. tistemu, kar pač verjame - ni glih bog, ampak ona je premikala ustnice in poizkušala uganit besede... meni se je zdelo kar tragikomično - ker na pogrebu mame bi ji privoščila, da se ji ni treba s takimi bedarijami ukvarjat). In potem ko je župnik v cerkvi razlagal, kako je ta babica svoje in tuje otroke učila molit (bila je učiteljica), sem se skoraj smejat začela. ker to je bila čista laž - pa župnik jo je poznal... In nekak mi je bil cel pogreb totalno mimo ravno zato, ker ni bilo nič v skladu z osebo, ki smo jo pokopavali... nika v službi, jaz sem letnik 78. Pri nas jih je bilo mogoče pol pri verouku, mogoče še manj, nihče - ne oni, ne mi, se nismo počutili šikanirani zato. Navadno je bilo nam ateistom zanimivo, kaj pa oni tam počnejo, ko so pa razložili, smo pa navadno rekli: hvala lepa, kar sami pojdite. Oni pa večinoma: blagor tebi, da ti ni treba. Tako je bilo nekje v 99%. Sem pa imela v OŠ enega zelo zelo vernega razrednika, s katerim sva se okoli tega vsak dan skregala! Ker me je non stop silil, prepričeval,... itd... Živel je pa za moje pojme daleč od zglednega katoliškega ideala. Tako da imam še zdaj zelo veliko averzijo do dvojne morale in posiljevanja s cerkvijo in/ali vero. Ravno zaradi tega jaz vedno pravim: Živi in pusti živeti. Vsakemu po svoje. Podpis. Imeli bodo tudi možnost odločitve, al kakat v školjko ali poleg. Ali pa se naučit Slovenjskega jezika ali ne. Ali pa držat žlico z levo ali desno. Je starš starš ali je neko levo kolo? MOjidve imata možnosti odločitve, ali kakat v wc ali v kahlico - starejša se pa v gl. vedno za wc odloči, ker pač sama ni butasta, da ne bi videla, da je to bolj praktično, ko si enkrat dovolj velik. Je ni treba silit, ker ji zaupam, da se lahko sama odloči - in se - in to celo pravilno. Mogoče misliš, da tvoji otroci tega niso sposobni - ne vem, ti jih najbolj poznaš... Slovenski jezik se naučiš, ne da bi to hotel. Ju bom pa naučila še kakega drugega jezika, tako mimogrede je sigurno lažje. S katero roko bosta držali žlico, je njuna stvar (sem imela fanta, ki so ga prevzgojili v desničarja, pa ima še zdaj probleme zato - non stop meša levo in desno, pa tudi druge stvari - prav brezvezno siljenje!). Starš je zato, da otroka pripravi na samostojne odločitve in čim jih otrok lahko sam sprejema, mu jih prepusti - eno po eno. pelin, imam pa tudi jaz verne prijateljice, ki pravijo, da bog z mano verjetno ne bo nič bolj nezadovoljen kot z verniki, ker je važno razmišljanje in delovanje, ne pa obiskovanje maš in listki. Ampak niso vsi verniki tega mnenja.
|