Nika v službi
|
IZVIRNO SPOROČILO: nananaja
kakadoo, napisala si, da ti ni stati v cerkvi eno uro samo zato, da bo otrok dobil listek. potem je logično, da si dobila take odgovore kot si jih.
razmisli, kaj tebi pomeni vera. ali greš k maši, ker je taka navada, ali zato, ker ti nekaj pomeni molitev, božja beseda. tisto, kar je tebi vera, boš tudi otroke naučila, neglede ali hodijo k verouku ali ne.
predvsem se v tem primeru ne oziraj na druge, kaj počnejo. da pa je veliko vernih, ki ne hodijo v cerkev... vera je osebna stvar in vsak jo živi po svoje, vsaj pri nas imamo versko svobodo. pa saj srečaš v cerkvi ljudi, ko ti gre na bruhanje, ker poznaš njihovo privat življenje, ampak ali hodiš tja zato, da te vidijo drugi?
in listki od maš niso najpomembnejša stvar verouka, njihova poanta je za moje pojme zgrešena, morali bi vzpodbujati otroke in starše, da pridejo v cerkev, se pa izkaže, da starši pripeljejo otroke tja samo, da dobijo listek, da ne bo sitnosti pri verouku.
po moje bi morale k maši družine cele, pa tudi maše bi morale biti temu primerne, pa žal pri nas ni dosti take prakse, mogoče smo celo sami krivi zato, ampak pustimo to (verouku se vsekakor spreminja na boljše). torej je družina pri maši skupaj in to se lepo lahko vključi v nedeljske izlete. saj ni maša samo ob 10h v vašem kraju.
Pod tole se lahko podpišem. Sem sicer katolik, verna, versko vzgojena in v tem duhu (z vzgledom) se trudim vzgajati tudi svojo madam. O cerkvi kot instituciji imam sicer svoje mnenje, ki "klasično" vzgojenemu in po tercialno mislečemu delu našega občestva ni najbolj po volji, ampak dejstvo je, da globoko v sebi verujem, ne sledim pa slepo zapovedim institucije.
Tudi mi nedeljsko mašo redno obiskujemo, bodisi prav na nedeljo ali na večerno sobotno, pa včasih, ko nam res ne uspe, gremo pa za ta namen 1x med tednom k maši ali pa kje drugje ob uri, ki nam bolje ustreza. Sama večkrat pravim, da smo ljubljanski farani. Preprosto pač, ker zaenkrat nismo tako strogo vezani zgolj na obiskovanje maše v naši župnijski cerkvi. Verjetno bo malce drugače, ko bo naša madam začela obiskovati verouk (drugo leto verjetno), ampak do takrat pač kombiniramo.
Kot so torej predhodniki že poudarili - največja neumnost je, da bi otroka dajala k verouku, če sama tako ne čutiš in če to narediš zgolj zaradi pritiska okolice. Tudi meni je skrajno mimo, da otroci sami prihajajo k maši.... in kje so starši tisti čas?!
Vijoličarka, ti si verjetno mlajša od mene, ker tovrstno šikaniranje poznam jaz ravno v obrnjeni verziji. V našem razredu v OŠ nas je bilo zgolj za vzorec (4 ali 5 otrok od skoraj 30-ih otrok), ki smo hodili k verouku. In Bog ne daj, da smo o tem kaj preveč na glas govorili, ker smo hitro dobili po buči tako od sošolcev kot in predvsem od "tovarišic". Živa katastrofa je bila nositi verižico s križcem, sošolki je "tovarišica" celo šolsko torbo stresla na mizo in po njej pobrskala po veroučnih knjigah (točno se je vedelo, kateri dan smo imeli verouk po šoli) in se sarkastično naslajala nad njimi, jih listala, brala, spraševala mojo ubogo sošolko, če to pa to zna, verjame tem pravljicam, ipd. Vam rečem, da mi je to eden najhujših spominov, ker si ne morem predstavljati, kako je bilo njej takrat, če je bilo že meni hudo. Pa smo ostali samo nemo opazovali in upali, da mi tega ne doživimo. Bili smo v 3. razredu OŠ, torej takrat stari okoli 9 let!!!! Še in še bi lahko naštevala, pa nima smisla. Hočem samo povedati, da življenje in zgodovina nista črno beli in da ima očitno vsaka generacija svoje spomine in travme.
Ravno zaradi tega jaz vedno pravim: Živi in pusti živeti. Vsakemu po svoje.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ampak veš kaj so pa s tem dosegli? Samo to, da zdaj cerkve niti na daleč ne povoham več. 
In pa to, da nimajo prav nobene besede več, kar se mojega življenja tiče. Oz. to velja bolj za mamo - z očetom ni bilo nikoli nobenih tovrstnih "težav".
