|
Vijoličarka -> RE: Ja ali ne? (27.8.2010 15:05:33)
|
IZVIRNO SPOROČILO: kakadoo
Prosim če odgovarjate le tisti, ki ste katoliške vere oz. vi niste, imate pa otroke
krščene v katoliški veri.
Zanima me namreč ali vaši otroci hodijo k verouku? Sama sem katoliške vere, prav tako
otrok. K maši hodimo samo za tavelike praznike. Moji starši so zelo verni. K maši pa hodijo
vsako nedeljo, pa tudi med tednom. Meni je to preveč. Zato se mi zadnje čase postavlja vprašanje
ali bi sploh vpisala svojega otroka k verouku. Nikakor mi ne gre v glavo, da bi samo zato, da bo
otrok imel listek od maše, vsako nedeljo stala v cerkvi. Mi ni.
Ko sem to omenila moji mami je bila zgrožena.
Češ, da bo moj otrok edini, ki ne hodi k verouku in da bo to katastrofa če ne bo hodil.
Vem da je v mestih drugače. Tam je več različnih ver, narodnosti... In tako to ne pride toliko do izraza.
Na podeželjih pa je malce drugače.
Torej.. kaj mislite vi? Kako je va vaših krajih? Res vsi hodijo k verouku? Ali verouka NEobiskujejo samo
tisti otroci, ki NISO katoliške vere?
Kršim vsa tvoja navodila, ampak upam, da mi bo oproščeno, ker mislim, da ti morda lahko malo pomagam pri razmišljanju.
Vsekakor je res, da ljudje preveč mešajo vero in pripadnost instituciji. Pripadnost instituciji in izpolnjevanje zahtev te institucije še zdaleč ni vera, ne glede na to, kaj si ti vrli ljudje mislijo.
In ti moraš, v luči problema: poslati otroke k verouku ali ne, sama pri sebi dobro razmisliti, kakšen je tvoj odnos do institucije, obredov in do vere.
Napisala si, da živiš v okolju, kjer vsi ubogajo navodila institucije. Torej krstijo otroke, jih pošiljajo k verouku, obiskujejo maše, pa če jim je všeč ali ne oziroma ni v navadi, da bi na glas govorili, da jim je pa mogoče to odveč. Približno tako, kot se zagovarja cerkveno zvončkljanje: da je vedno bilo in vedno bo tako, tudi ko nas ne bo.
Če se boš, ker živš v takem okolju, odločila, da otrok ne pošlješ k verouku, to najbrž pomeni, da vam bo pot v cerkev, tudi takrat, ko zdaj na vsake kvatre greste k maši, najverjetnje zaprta. Kar nekako se bo zgodilo. Dalje, če bosta otroka edina v svojem razredu, ki ne hodita k verouku, bosta po vsej verjetnosti šikanirana.
Brez zamere, ampak so ljudje, ki so tako strašno ponosni na svojo pripadnost instituciji, da enostavno morajo spljuvati vse, ki so drugačni. Sama sem rasla v privaškem okolju, v 'svinčenih časih, še pred Titovo smrtjo in bila ena izmed treh otrok od tridesetih v razredu, ki nisem hodila k verouku. In sem pokasirala svoj delež.
Imam žlahto, praktično vso 'cerkveno blazno' - sem neke vrste odpadnik. Zato zelo dobro poznam ljudi, ki enostavno nikdar in nikoli ne bodo dojeli, da ima kdo pravico živeti in misliti drugače, kakor živijo in mislijo oni sami: torej tako, kot je vedno in bilo in bo, tudi ko nas ne bo.
Kar sprašuješ, ni vprašanje vere, ampak vprašanje pozicije v neki skupnosti - konkretno v vaši vasi ali mestecu. Imam teto v eni taki mali vasi in tam so vsi hodili k verouku, samo ena družina ne. Z njimi se nihče skoraj ni pogovarjal, njihove hčerke so bile takoj označene za malopridnice - posledično so jim vsi vaški fantje hodili težit pod okno (saj one ne hodijo v Cerkev, torej so kur*be). Punce seveda nikomur niso odpirale, ampak ker je tja hodil tudi moj bratranec, je moja teta jokala, čisto obupana, kaj pa če bo odprla, kaj pa 'če se kaj zgodi' in bodo imeli 'tako snaho'???
Načeloma se da vse to zdržati, če imaš neko svojo lastno filozofijo. Torej stojiš za svojim prepričanjem.
Ti imaš večji problem, ker moraš svoje prepričanje šele najti. Kaj zdaj: vera, pripadnost instituciji? RKC ni take vrste institucija, da bi si človek kaj dosti sam izbiral, kaj mu je všeč ali ne. Če hočeš svoje otroke vzgojiti v katolike, ki bodo zahajali v cerkev, pa makar samo ob praznikih, potem bo treba iti čez veroučno kalvarijo. Drugače bo njim cerkev popolnoma tuja, dosti bolj tuja, kot je tebi.
Moja mama je katoliške vere in iz zelo cerkvi predane družine. Moj oče je čisto nasprotje. Poročena sta sicer cerkveno, ker bi drugače moja babica kar konec vzela in iz istega razloga sva z bratom krščena. K verouku nisva hodila, ker je, še preden je prišlo do tega problema, prej omenjeno babico Bog k sebi vzel. A mama mi je čisto resno povedala, da če bi še živela, bi morala obadva z bratom hoditi k verouku. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Mi doma nismo prav nič hodili v cerkev, ampak kadar je naneslo, pri kakšnih porokah in krstih v širši družini, je bila mama kar nekako jezna name, ker se ne znam prav obnašati v cerkvi in sem ji delala sramoto pred sorodstvom, ki je kritično upiralo oči vame. Ona je sveda znala vse še iz otroštva, meni pa je bilo čisto tuje.
Odločitev je seveda tvoja. Sama najbolj veš, kaj si žeiš za svoje otroke, sama najbolj poznaš okolico - mar res prav vsi hodijo k veroku? Sama najbolje veš, koliko bi vašo družino 'izločili' in koliko ti to sploh v resnici pomeni. Ali pa v resnici v vaši skupnosti sploh ne bo problemov, problem bo samo z mamo in očetom?
|
|
|
|