pajac
|
Ojla! Aleunam... cotike sem kupila v Emporiumu v Premamanu in Benetonnu... glede na to da je to pravzaprav edina reč poleg posteljice in posteljnine, ki jo tokrat rabiva nabavit za dojenčka sem si privoščila Jaz imam vse cotike že oprane, samo še za zlikat so bodiji in bombažne majčke. Plišaste cotike jaz vse sušim v sušilcu, čeprav piše da ne in so res kot nove potem ko se posušijo in ne rabijo likanja.. pa še tako mehke so Drugače, ko pride plača kupim še posteljnino pa sem zaključila. Danes sem v službi (tam delam še kake malenkosti, ko čakam na Petra) vzela še hladilno mazilo in mislim, da drugega ne rabim. Porod.... mene pa ni strah.. mogoče delno tudi zaradi tega, ker nimam slabih izkušenj, po drugi strani jaz večino teh reči jemljem kot samoumevne in jih ne premlevam preveč. Edina stvar, ki si je ne želim je da rodim prezgodaj ali s carskim rezom. To pa zato, ker želim, da lahko dojim, ker se mi to zdi prav... Če pa so prezgodaj rojeni, ali s carskim rezom je več možnosti, da se kaj zalomi... Vsaj tak občutek imam.... Moški in opravila... Mojemu bi res delala krivico, če bi rekla, da ne dela doma. Ima pa bistveno višji prag glede nereda, kot jaz. Tega pa ne morem reči za avto , sem mu pa večkrat rekla, da mu bom montirala tablice na vrata od stanovanja, da se zmoti in doma kaj naredi... No... sicer pa kuha, pospravlja, pegla... vse... samo bolj poredko. Mi je pa bilo prvič, ko sva dobila Petra, malo smotano od njega pričakovat, da bo kaj naredil doma, predvsem iz razloga, da sem sama bila ves ljubi dan doma... No zdaj sem pri sebi razčistila, da je novorojenček ful time job in bo pač moral pomagati, če ne želi ženičke Pomoč po porodu.. meni sta se ponujali tašča in mama, ampak že iz stikov pri obiskih, sem ugotovila, da bi vsi dojenčka ujčkali pa nosili in podobno, jaz pa bi pravzaprav rabila nekoga, ki bi mi pomagal pri drugih opravilih. Saj bi oni dve tudi to počeli, samo njima ne bi mogla reči, da se midva zdaj navajava en na drugega in da rabim pomoče le pri hišnih opravilih in ne pri nošenju in cartanju otroka, pa še najmanj pri staromodnih nasvetih (ala 40 dni ne it ven in podobno...).. Saj sem večkrat pomislila, da sem čudna in da svojega otroka ljubosumno varujem samo zase, samo si ne morem pomagat... Še za Petrov 3. rojstni dan sem mislila, da bom znorela, ko sem mogla skoraj utrgat slinček s Petrovega vratu, ker sva se zmenila, da je velik fant in ga ne rabi, T pa mu ga je na vsak način hotela gor dat in bolj ko sem ji dopovedoval,a da ne, bolj je silila... No na koncu smo speljali sami in ni mi žal....
_____________________________
Moja škratka: Peter 28.08.2007 Ana 26.11.2010
|