vesna_b
|
glede sadja in sladkorja v njem sem slišala, sam vseen - čist iskreno - raje pojeva z mojim kako kilco pomaranč zvečer, kot pa kak čips al pa kaj podobnega. ja, neki pa moram, a ne? ne more bit bejbi lačen... opla, vidim, da se vas kar nekaj seli. lepo. sem zelo vesela za vas. res. upam, da vam uspe v čimkrajšem času in brez večjih neprijetnosti. s kilogrami sem nekje v sredini, očitno, čeprav rok imam pa med zadnjimi, tako da se ravno ne moremo primerjat. pretiravam ravno ne s hrano, ampak ko mi pa kaj zadiši, si pa kar privoščim. pismo, saj bom potem mogla hudo pazit, ko bom dojila. (he he, jaz že sedaj vem, da BOM dojila ). no, hudo pazit. odpadel bo moj najljubši pomfri, ocvrt sir, razne salame in pršut... pa najbrž tud mlečni izdelki, kot prvič. aja, pa čips in razni taki prigrizki... čokolada. joj, na, se kar nabere. ampak upam, da bo tako, kot prvič, ko so nam delali probleme le mlečni izdelki. sadje sem začela po kakih 2 tednih jest, solato isto, po kakih 3 mesecih sem tud že kak mini košček pice dala v usta, na kateri je bil zapečen pršut. mene pa je začelo dete včeraj tako brcat, da me je prav bolelo. cel dan na isto mesto. ampak sploh ne v kosti, ampak v trebuh. spredaj. v glavnem, nogica se je zelooo poznala, in ko me je prvič brcnil-a, sem kar mal zavpila. v službi. je zvečer dal moj roko na trebuh, in zraven stokal: aaaa, joj, spet, in pa tisti vzdihi začudenja. prav posrečen je bil. prav močne brce. saj tamala je tud bla divja, ampak precej bolj na nežen način. takole me ni nikoli bolelo. uživajte!
|