cori
|
Dobro jutro! Brrr kako je mraz, pa dež . Prav nič prijetno.... Witch: Ja, ta čustva verjetno lahko razume samo tisti, ki je to dal skozi. Se sploh ne da opisat....vesela sem bila za otročka, a vem, ko mi je mami povedala, da je sestra noseča, nisem pokazala nobenega veselja, če bi me kdo takrat opazoval, bi videl en razočaran obraz....mene je kar oblil tak val razočaranja, vse mi je padlo dol. Čutila sem nekakšen poraz. Najhuje mi je bilo resnično to, da z nikomer nisem mogla govoriti o mojih občutkih, navzven sem morala biti vesela tetka,...če bi spregovorila o pravih občutkih, bi bila seveda nerazumeljena, nevoščljiva, odnosi bi se ohladili....jaz z razliko od tebe o otročku sploh nisem preveč razmišlala....čudni občutki res. Nekako sem se sprijaznila s "krivico", da je sestri tako hitro uspelo....nisem se več obremenjevala z njo, edino vsakomesečni neuspeh mi je prišel do živega. Pol leta po tem sem dokončno obupala, še danes ne vem, kako mi je uspelo pozabiti, nisem računala ne kdaj je O, ničesar več. Potem se mi je pa le zdelo, da nekam dolgo ni M.....in olalla uspelo je tudi meni! Resnično razumem te občutke, meni je bilo res najhuje to, ko nisem mogla nikomur povedati, kaj doživljam, da trpim, da je krivično! Ko so me drugi spraševalli, sem morala z nasmehom in navdušenjem pripovedovati o sestrini nosečnosti......nikogar ni bilo, ki bi bil meni v oporo.... Danes, ko že imam otroke, pa na to gledam lažje, bolj odprto,.... Močno naviiiijaaaaam zate, da boš ta mesec zagledala !!!!!!!!!!!!!!!!
|