ronja
|
Kar se pa tiče vzgoje nečakinj, se nikoli nisem spuščala v to in sem jim že večkrat sama povedala, da ni lepo, da niso z ničemer zadovoljne, ne spomnijo se npr. voščiti za RD, če pa s sestro spregovorim o tem, pa se takoj skrega z mano, zato velikokrat molčim. In sem se odločila, da pač nič več ne dobijo od mene. Pri teh letih bi se pa res lahko že drugače obnašale. Da ne omenim, da doma itak ne znajo nč nardit, cele dneve samo ležijo pred TV ali presedijo pred kompom, nimajo nobenih zdravih prehranjevalnih navad, šport je za njih tujka, posledično temu se kg kopičijo in tamala ima pri 7 letih že 45 kg. No, dovolj o tem, ker je to že druga tema.
Hm, po temle sodeč tudi ti nimaš tako zelo rada svojih nečakinj. In one tebe ne. Torej so neka darila samo slepilo in zato se najstnice tudi ne bojo hotele zahvaljevat zanje. Ker se najstniki navadno ne marajo it tega blefa. Kao dobra teta tako pridno kupuje darila in kao dobra nečakinja se tako pridno zahvali. Pač se nimate tako zelo rade, no big deal. očitno se med tistimi vikendi niste navezale in si pač niste blizu. To ne pomeni, da so slabe one ali ti. Pač niste za skup.
Se podpišem pod liljano, tudi jaz ne maram prisiljenega zahvaljevanja, bonton gor ali dol. Če nekdo (bratranci, njene prijateljice) prinese darilo k mami, se navadno ne zahvalim zanj, ker ga itak dobim mesec ali več potem, ko ga je dal in navadno oni že pozabijo, jaz pa dostikrat niti nimam naslova ali telefonske - ker so to pač prinesli mami - za njene vnučke... prinesem pa kdaj jaz kako stvar zanje in jo oni dobijo in se tudi ne zahvaljujejo nekaj posebej, če se srečamo, si že kaj rečemo, kličemo se pa zato navadno res ne. sem vesela, če zvem, da jim je bilo všeč, ni pa treba, da je to direkt od njih. Pa poslikam kdaj svoji mali v cotkah, ki so jih drugi dali in pošljem slikce, če vem kam. Večini to več pomeni kot zahvala tisti dan po telefonu. če dobim darilo osebno, se pa zahvalim, seveda.
Tudi mala se zahvali, če človeka pozna: recimo zadnjič je bratova punca zlodala en kup risank in jih je še za nas posnela in ko jih je prinesla, je Ronja že spala, vendar se je naslednjič vseeno takoj sama zahvalila brez kakršegakoli siljenja. Povedali smo ji, da je risanke prinesla ona in ko smo dali risanke gor, še enkrat in kako lepo od nje in ko je ona prišla, je bilo nekaj najbolj spontanega, da se zahvalimo za risanke. pa materialna vrednost enega cdja ni nič, vendar šteje to, da se je spomnila nanju, zato se tudi ni problem zahvalit.
Če kaj pošljem nečakom, mi ni prav nič važno, da se mi zahvalijo, ko to dobijo (onadva itak še ne govorita dosti), veliko bolj sem vesela, če potem enkrat mimogrede slišim, da se rada igrata s tem ali da sta imela veliko veselja s piškoti ali čemerkoli, kar sem pač poslala.
ma ste eni hecni :)
"tok se sem jim dala, te nehvaležnice pa nobene hvaležnosti ne pokažejo!" user posted image daj, no... pač ok, so otroci neolikani. ampak to ne bi smel biti tvoj problem, ampak problem tvoje sestre. kmalu bo pa tudi problem teh otrok, ki se ne bodo znali obnašati v družbi. ampak kot sem rekla, ni pa to tvoj problem!
kar pa je tvoj problem je to, da ugotoviš, zakaj delaš stvari za druge? ali zato, da narediš njim veselje? zato, da narediš za njih nekaj koristnega, dobrega? ali pa je vse le egoizem in egocentrizem, ko sem vedno samo "jaz, jaz, jaz" in vse kar narediš narediš zaradi lastnega zadovoljstva, veselja in samopotrjevanja.
vem, da ti ne bo všeč, ampak ti si predvsem slednja. in to je zelo slabo. ker včasih je fajn tudi kaj naredit, dat, pa ne pričakovat, da bo potem ta oseba za tabo po kolenih hodila. pa res, nočem biti zoprna, ampak ti samo dobro želim.
podpis.
Mislim pa, da je razlika, ali ti da darilo, ki je čisto mimo nekdo, ki ga skoraj ne poznaš ali pa bližnji. Od njih pač pričakujemo, da nas kolikortoliko poznajo. In zato smo razočarani, če kupijo nekaj zase, ko pa vendar vejo, da mi nismo taki. Recimo: moj brat ne mara daril, sploh pa ne doma narejenih daril, kjer je veliko dela not, njemu se zdi vse to brezveze. In jaz bom potem kao ful dobra, če mu bom šla delat ne vem kaj, pa okraševat, pa lepo zavijat, če pa njemu zato dol visi? jah, ne glih. Če hočem, da ve, da ga spoštujem in sprejmem takega, kot je, potem mu moram to tudi pokazati! Zato sem ga letos pred novim letom lepo direkt vprašala: "Ljubi bratec, mam eno fajn idejo zate za darilo za novo leto (eno knjigo), ki mislim, da bi ti znala bit všeč. Ampak vem, da te dostikrat to spravi v zadrego, zato te zdaj direkt vprašam: hočeš, da ti to kupim ali bi rajši, da ne?" In potem mi je povedal, da nima nobene ideje zame in se bo samo slabo počutil, če mi ne bo imel kaj dat nazaj. Seveda sem mu povedala, da res nič ne pričakujem nazaj, je dejal, da to itak ve, ampak da je to izi, če si na moji strani, ko imaš idejo, ne gre pa to, če si na njegovi, ko je nimaš. in sva se zmenila in mu nisem kupila tiste knjige. Mu jo bom enkrat, ko bo pazil tamali, recimo, kao v zahvalo .
Darilo je dano zato, da bi se obdarovani doboro počutil. Ne pa zato, da bi se darovalec počutil pomembnega ali dobrega.
Če obdarovanec začuti tisto nekaj za darilom, bo verjetno tudi kaj rekel. če ne začuti, potem pač nimamo tega odnosa in lahko ali gradimo na njem ali pa pretrgamo vse skup, odvisno, koliko nam oseba pomeni.
kasso, hvala taprva vedno sama reče (tamlajša pa še ne govori), prosim jo je pa včasih treba spomnit. Adijo, dober dan in previdno vozi pa enako kot hvala uporablja sama od sebe, je ni treba spominjat.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Realno življenje? Vam bom takoj prezentirala realno življenje: danes, recimo, sem v vrtcu pridržala vrata mamici z dvema deklicama in očku s fantkom - hvala sem dobila samo od moškega, ženski se je očitno zdelo samoumevno, da sem to storila ali kaj... In kakšni naj bodo potem otroci takšnih staršev, če imajo tako krasen zgled?? Pa ne spet začet nakladat z vašimi filozofskimi klamfami, ki kažejo izključno na vašo ozkosrčnost in pomanjkanje čuta za sočloveka. 
