ronja
|
Ronja, zakaj si pa mogla hodit na maratone hehe, saj veš: zmaga nad samim sabo... Ne, ta zmaga, to je mal heca, v resnici sem pa čisto po naključju in po nedolžnem padla v to maratonsko zgodbo - to je ena prav smešna zgodba... Dve moji sodelvaki, ki ju imam slučajno zelo zelo rada, redno tečeta. in sta si želeli it na tek trojk in sta zato seveda rabili še enega norca, da bo tekel z njima (saj je pač tek trojk...) No, ker sem vedela, da ne bosta našli še ene budale, sem pač rekla, da ok. Sem si rekla, unih 10 km bom že odlaufala, saj kondicijo sem mela (samo laufala nisem nikoli - mislim rekreativno - za busi sem vedno tekla, pa sploh dostikrat kam tečem, ampak zato, ker se mi mudi, rekreativno ap ne, ker pač - kot sem že rekla: sovražim tek). Potem pa smo slučajno na ta tek trojk mele ravno en simpozij in nismo mogle it in sta punci rekli, da potem gremo pa v Radence. Ok, če sem že obljubila sodelovanje, ne bom zatajila, kaj pa naj... (čeprav tam ni trojk, ampak klinc, beseda je beseda...) Potem je ena od teh sodelavk rekla, da tam maš pa samo možnost 21 ali pa 42, da ni mogoče 10 km. ja, kaj naj, če sem rekla, sem rekla, bomo šle pa na 21... No, potem sem naredila generalno napako, da sem to povedala svoji cimri, ki je tudi redno tekla... In seveda se je ona jasno takoj odločila, da bova pa skup trenirali... Nisem bila najbolj navdušena nad treniranjem (ona mi je bila čisto ok, samo tečt se mi ni dalo), ampak je rekla, da moram itak mal tečt prej, če čem odlaufat tistih 21 km. In je zevečer ona lepo obula superge in me čakala, da bom dvignila svojo rit iz kavča, kjer sva se stiskala z lubijem (pa še glih m. sem dobila, se mi res ni prav nič dalo) - in ni hotela it, dokler ne grem še jaz. Tako sem pač dvignila svojo rit in sva pač začeli skup tečt. In sem pač laufala s svojo cimro. Ok, potem smo šle v Radence: ena sodelavka je odpovedala sodelovanje, ker jo je že prej nekaj koleno bolelo in je nehala trenirat že kake 3 tedne prej, tista sodelavka, ki je bila pa pobudnica in je ugotovila, da je možnost samo 21 km, je šla pa na 10 . No, midve s cimro sva šli na 21. Trenirala sem točno 1 mesec (to vem zato, ker sem mela na maratonu v radencih SPET menstruacijo ). POtem pa se moja cimra spomni, da bi šli pa na Ljubljanski maraton pa na 42... In jaz seveda spet nisem bila preveč navdušena, ampak ona je meni res fajn punca, (čeprav se zdaj ne vidiva več nič), pa nisem hotela bit smotana in nisem hotla obljubit ne ja, ne ne, ampak nekak dopuščala možnosti, ampak po radencih nisem tekla nič in tudi na morju samo 1x in še to 4 km laganega teka. Ni se mi dalo ma baš ništa! Ampak ker pač nisem hotela bit prpa, sem po končanem poletju in morju doma spet začela malo tečt po enem programu, ki mi ga je una sodelavka skopirala, za 42 km (malo sem ga skrajšala, ker nisem mela 17 tednov časa, hehe). NO, potem sem 2 meseca tekla in na lj. maratonu pretekla teh ušivih 42 km, da se mi ni več treba z njimi ukvarjat . (verjetno mi ni treba povedat, da na ta maraton na koncu ni šla nobena od začetnih pobudnic, razen ene, ki je šla na 10 km...) Evo, that's my story, I hope you liked it . Torej, kot vidite sem v ta tek res padla čisto po nesreči . Samo zato, ker nisem hotela bit izdajica , pa ker mam par ljudi rada . tamlajši je že oddan?user posted image Jap. mimi, ja, saj za Ronjo mi ni hudo za vrtec, ker očitno ji je zaenkrat tam bilo kar všeč... Samo za Lejlo se mi zdi pa ful zgodaj... Pa če jim prvih par let varujemo hrbet, je to precej naravno... pa itak se družijo z vrstniki tudi če jih imaš doma - vsaj moje, tu je veliko otrok na igriščih, pa še v bloku jih je vedno več
|