Taši*
|
IZVIRNO SPOROČILO: madejka
Aja še to... pa kaj pri Bogu milem Ajvy ti delaš sredi noči gor
Ja, pišuka, to je moja domena!
Ajvy, ti bi morala met moj šiht, k itak spat ne moreš. Jaz pa že zdaj vidim, kako bom spet zalimana jutri zjutraj. Že zdaj bi najraje spala, pa bom še do 3.30 v službi, dopoldne sem pa sama s tamalima in me bosta garant ob 7h fliknla pokonc. Ob vikendih to rada počneta.
Baja, jaz sem se na smrt bala drugega poroda. Me je bilo strah, da bo isti šit kot prvič in še skoraj čisto res je bilo. No, odvisno z vidika, po eni strani še slabše, po drugi pa boljše. Isto je bilo, da mali ni hotel ven in sem spet kasirala umetne popadke, sem pa v drugo 2 uri manj rojevala, ampak nisem pa imela epiduralne kot prvič. Samo mi je kljub mukam ježevim ful hitro minilo, začuda. V bistvu je v drugo lažje to, ker ipak malo veš, kaj in kako, pa lažje sodeluješ, vsaj meni je to pomagalo. No, pa možu je tud to pomagalo, da mi je lažje asistiral. Aja, joj, šivanje! Prvič nič čutila, ker sem bila še pod vplivom epiduralne, samo sem imela zaradi šivov še nekaj mesecev težave, drugič so težave dost hitro izzvenele, samo je bilo pa šivanje no comment. So morali še popravljat, drugič pod splošno narkozo  , prvič pa bolelo ko sam satan, ampak se mi je naredil hematom, ki je bolel ko dva satana, pa so šli jovo na novo.
Drugače pa, otročka sta doma z morja  , tako zelo bolj odrasla kot sta šla dol, pa polna sta vtisov zdaj, pa tako faaaaajn je, ko sta malo bolj crkljiva kot ponavadi, prav paše! Smo se fejst pogrešali...
_____________________________
Ne boj se smrti. Boj se neizživetega življenja.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Peekola, da mamo bon za zastonj kopanje v Podčetrtku pa ga ne folgamo izkoristit
pa ni pomagalo
pa pride sestra in je rekla, da se je mali skril in je ctg ujel samo moj pulz in je valda kr alarm sprožlo
ker meni ni glih vseeno
Anžej ma "mal pokvarjen" fotkič (črte se delajo po fotkah) in je zdej navalil nanj, pa noče gledat na zaslonček, ker vidi, kako očka slika... V glavnem je pa poslikal že cel stanovanje v detajle! 
in tudi še vedno tako grozno boli in nimam občutka, da bo nehalo... Se velikokrat v mislih z njim pogovarjam in kar naprej dobivam fleše spominov kar tako, ne da bi tisti trenutek kaj posebej nanj mislila, ampak mi kar šine v glavo kak spomin. 
