Anonimen
|
Otroke sem si vedno želela imeti, vsaj 3, ampak ga nisem imela, dokler v sebi nisem začutila ene zeloooo močne želje. Materinski nagon, verjetno - ohranjanje vrste, kot je napisala Mič  . Takrat sem se sama pri sebi počutila dovolj močno, zrelo, da sem sposobna prevezeti odgovornost za vzgojo otroka nase. Torej da imam možnost neko malo bitje vzgajati, skrbeti zanj, ga usmerjati in voditi k temu, da bo nekoč zrastla v odogvorno in zadovoljno žensko. Meni je to ena zelo velika odgovornost in za svoje "delo" ne pričakujem nekih nagrad, ljubezni, uslug od nje, ko bo odrasla. Če bom svojo nalogo kot starš naredila tako kot je treba, potem bomo itak imeli nek vzajemen harmoničen odnos, ne ker bi kdorkoli čutil občutke dolžnosti, temveč zaradi občutka medsebojne pripadnosti, ljubezni.
Življenje pred ali po otroku - sedaj je težje, časovno in organizacijsko. Imam manj časa, vse je kaotično, ampak vsak nasmeh, pesmica, ki jo zapoje, ko se naivno veseli male sestrice. kako z veseljem in globokim zanimanjem opazuje gosenico, ki je najino zelje na vrtu,... ni ga lepšega.Prerazporediš svoj vrednostni sistem. In je hčerka moja največja učiteljica. Na njej spoznavam, kako s svojimi dejanji vplivam na ljudi, dobro in slabo, ona vzgaja mene tako kot jaz njo, najlepše pa mi je, da sem spet odkrila, da stvari niso samoumevne.
Sicer pa mislim takole: eni ljudje imajo zelo močan nagon biti starši, drugi manj, tretji ga sploh nimajo. Slediti je potrebno sebi in svojemu notranjemu glasu, kaj si sploh želiš, ne splošnemu trendu v družbi, pri starših, prijateljicah,... Če si želiš otroke - ne zaradi sebe, temveč zaradi otroka samega - potem super. Če si otrok ne želiš, potem pa tudi prav.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
