IZVIRNO SPOROČILO: vidočka

ŽIVIJO.TUDI JAZ IMAM DOMA NEDONOŠENČKA IN SICER ROJENEGA V 27.TEDNU.PREKMALO SVA SE RODILA ZARADI TEGA,KER SEM DOBILA NEKO BAKTERIJO V KRI IN TO JE SPROŽILO PREZGODJI POROD Z CARSKIM REZOM.SINČEK TAPRVIH NEKAJ MINUT NI DIHAL,ZATO SO GA OŽIVLJALI IN TUDI APGR JE BIL 2.5.7.ZELO SLAB.V MARIBORSKI BOLNICI JE BIL 270 DNI,TAZADNJE ŠTIRI MESECE PA SEM BILA POLEG JAZ,DA SO ME NAUČILI DELATI Z VSEMI APARATURAMI.TAKO KOT TVOJA MAŠA IMAMA TUDI MIDVA DOMA,TEKOČI KISIK,RESPIRATOR,ASPIRATOR, DOMALA,DA NE CELO BOLNICO.NA ZAČETKU, KO SE JE RODIL JE BIL INTUBIRAN TRI MESECE,KER SO PA VIDLI DA BO DLJE ČASA POTREBOVAL KISIK IN RESPIRATOR PA SMO SE ODLOČILI ZA TRAHAEOSTOMO.PA TUDI HRANIMA SE PO GASTROSTOMI.NA ZAČETKU SEM ŠE UVAJALA SONDO PRED VSAKEM OBROKU ČEZ NOS ,APAK S ČASOMA TO NI BILO VEČ MOGOČE.SAMO MATRAŠ SEBE IN OTROKA. NO ZA PRVIČ SEM BILA ZELO DOLGA.AJA POZABILA SEM POVEDATI,DA SVA OB ROJSTVU IMELA 820g.In sva bila velika 32cm.Glede soče pa same pohvalne besede,sva bla tam že trikrat po tri tedne.Z ENO BESEDO SUPER

IZVIRNO SPOROČILO: Janeja

IZVIRNO SPOROČILO: 24.teden
Imam pa zelo slabo izkušnjo z zdravnico, ki me je sprejela, ko so me pripeljali z rešilcem- najprej me je grdo in gledala in mi rekla , zakaj sem prišla, da itak vem, da nimam nobene možnosti - to je bil hud udarec. Najraje bi ji kaj rekla, a sem jokala kot dež in nič nisem mogla. Kot bi se sama pripeljala z rešilcem in se sama odločila, da bom rodila v 24.t- te njene besede mi v trenutkih, ki so res težki kar donijo v glavi.

A ti si tudi to doživela.

Mene ta zdravnica sicer ni sprejela, me je pa iz oddelka naslednji dan poslala v porodno. Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila njenih besed. Najprej me je napiz***, ker me je sestra v ambulanto pripeljala z vozičkom, češ kaj se nekaj preseravam, če ne znam sama hodit. Jaz pa v 24 T s popadki in v paniki. Sem bila čist v šoku. Nakar me pregleda (da ne govorim o njeni "nežnosti" ) in mi osorno pove, da grem v porodno, ker sem že odprta. Naslednji dan pa mi je sesul svet: ..."pa samo molite lahko, da bo otrok umrl takoj na porodu, ker boste imeli drugače z njim same probleme,..." Namesto upanja, ki sem se ga do takrat še vedno oklepala, pa čeprav sem vedela, da je le malo možnosti za dober konec, mi je vse "dol padlo". Cel porod sem jokala, po rojstvu Lee niti pogledati nisem hotela, ker me je bilo strah, da se bom preveč navezala nanjo,... Namesto, da bi ji stala ob strani, sem vsaj tri dni rabila, da sem začela nazaj upat in Lei stati ob strani v njeni borbi za življenje. Sebi tega še vedno ne morem oprostiti, tel zdravnici pa itak do konca življenja ne bom. Kot da ne bi bila ženska...

Mah, škoda da spet o tem govorim, ker me je spet prijelo, da bi tole svojo zgodbo nekje uradno objavila z imeni in priimki. Enkrat bom pa verjetno šla k njej in ji predstavila Leo - otroka, s katerim naj bi imeli itak same probleme. In ji pokazala in dokazala, da naj se drugič raje v jezik ugrizne babji, preden še kakšno mamico tako prizadene.