24.teden
|
Za vse, ki niste brali revije Jana:
Nedonošenčki jih potrebujejo! Mamice nedonošenčkov ne morejo zapustiti porodnišnice v nekaj dneh po porodu. Njihovi mali borci za življenje potrebujejo še nekaj mesecev intenzivne nege. Pri tem je materina prisotnost, ne zgolj zaradi oskrbe z mlekom, ključnega pomena. Ob silni prostorski stiski, ki vlada v ljubljanski porodnišnici, se matere večkrat čutijo odveč, poleg tega jih ponavadi tudi doma čakajo otroci. Ker želijo biti dobre mame za vse svoje otroke, se v hudi razdvojenosti, ki jih preveva, številne odločijo, da bodo šle domov ter se k svojemu nedonošenčku vozile. S tem se poženejo v brezno ne samo vsakdanje naporne vožnje, ampak tudi stroškov. Zavod za zdravstveno zavarovanje jim skladno z zakonom ne povrne potnih stroškov. Matere nedonošenčkov se čutijo prevarane, zakon pa takih okoliščin ni predvidel. Res ni mogoče ničesar storiti? Mame ali obiskovalke? Anika Tevzero je mamica Maše, nedonošenke, ki je na svet privekala več kot tri mesece prezgodaj in s komaj 540 g. Na začetku je Anika ostala ob svoji deklici in tri tedne bivala v porodnišnici. Doječe matere so namreč po 40. členu pravilnika o obveznem zdravstvenem zavarovanju upravičene do bivanja v bolnišnici, v tem primeru porodnišnici. Če mati nima mleka, bi jo, sodeč po suhoparnih pravilnikih, lahko odslovili – a je z novim letom stopil v veljavo dopolnjen zakon, v katerem ima eden od staršev pravico sobivati z bolnim otrokom v zdravstvenem zavodu do otrokovega dopolnjenega šestega leta.
Vse lepo in prav, če ne bi življenje pisalo svojih zgodb, ki jih zakoni in pravilniki ne predvidijo, nastali problemi pa so tako pereči, da zahtevajo takojšnje ukrepanje.
 Kaj pa drugi otroci? Po treh tednih bivanja v porodnišnici je prišel september, začetek novega šolskega leta in najstniška hči naše sogovornice je potrebovala več pozornosti. Konstantna odsotnost mame je nanjo že tako vplivala, da je po malem bolehala. Z besedami ni mogoče opisati Aničine razdvojenosti in notranje bolečine. »Po eni strani želiš nameniti vso pozornost novorojenemu otroku, po drugi pa te v notranjosti razjeda, ker je doma drug otrok, ki je prikrajšan zate. Obsojen si, da neprestano nekoga pogrešaš – kadar si doma, pogrešaš otročka v porodnišnici, kadar si v porodnišnici, pogrešaš tistega, ki si ga pustil doma. In to boli!« je odkrito pripovedovala.
Ob tem j etreba povedati, da bolnišnica ni hotel. Zaradi prostorske stiske, ki je ob silovitem porastu rojstev v zadnjem času še očitnejša, se mamice v porodnišnici čutijo odveč. »Kljub temu da se vsi trudijo, je bivanje v porodnišnici naporno. Mamice nedonošenčkov smo v sobah skupaj z mamicami, ki imajo donošene otroke, in ti otroci so seveda ob mamah. To pomeni veliko joka, in to vso noč, tako da je spanje skoraj nemogoče. Drug problem je psihološke narave. V sobi si skupaj z mamicami, ki imajo lahko svojega otroka ob sebi, tvoj pa je tam – drugje. Tukaj ne gre za zavist, samo neznosno te boli, ker svojega otroka ne moreš imeti ob sebi.« Izjavi Anike Tevzero se je pridružila Lilijana Kornhauser Cerar, neutrudna pediatrinja na oddelku za intenzivno zdravljenje in nego novorojenčkov v ljubljanski porodnišnici: »Da ne govorimo o tem, kako se počuti mama, ko se v sobi menjavajo novi in novi novorojenčki, tu je še prej omenjeni neprestani jok drugih novorojenčkov – kako vzdržati ob vsem tem?!«
Zaradi opisanih razlogov, prostorske stiske in skrbi za otroke doma se veliko mamic odloči, da se bodo vrnile domov ter se k nedonošenčku vozile vsak dan.
Sem res sama kriva? Odločitev za vrnitev domov za nobeno mamico ni lahka. Ampak udarcev še ni konec – ob odhodu domov mora podpisati izjavo, s katero potrdi, da je seznanjena s pravico do bivanja v bolnišnici, vendar odhaja domov iz osebnih razlogov ter s podpisano izjavo izjavlja, da od zavoda za zdravstveno zavarovanje ne bo zahtevala morebitnih stroškov, ki bodo nastali s prinašanjem mleka dojenemu otroku. »To izjavo bi lahko prevedli po svoje: sama sem si kriva, ker sem slaba mama, zato bom kaznovana! Takšen podpis lahko že tako razdvojene mame čisto zlomi,« je bila ogorčena Kornhauser Cerarjeva.
Ker želijo biti mame za vse svoje otroke, tako za najbolj nebogljenega v inkubatorju kot za tiste, ki jih čakajo doma, jih dobijo po glavi.
Anika Tevzero se iz Koroške, iz 112 km oddaljenega Slovenj Gradca, k svoji nedonošenki v Ljubljano vozi sleherni dan že od začetka septembra – več kot pet mesecev! Za gorivo ji mesečno ne zadostuje niti vsa porodniška, ki znaša 490 evrov, zato si ne upa niti pomisliti, kako bi bilo brez pomoči staršev. Nekatere matere ne zmorejo tako visokega zneska in svojega nedonošenčka ne morejo obiskovati več kot enkrat ali dvakrat na teden. Anika Tevzero si tega ne more zamišljati. Ni edina mama, ki se je znašla v takem položaju, je pa spregovorila v imenu vseh. Spregovorila je o stiski mamic nedonošenčkov in dala problemu obraz.
Odpovedali ste se pravici. Zavod za zdravstveno zavarovanje namreč v takih primerih ne krije potnih stroškov. Neprestano so nam ponavljali, da naj bodo mamice v porodnišnici, saj imajo to pravico. Da v porodnišnicah zmanjkuje prostora, jih ne zanima. Če »prevedemo«: Mi vam omogočimo pravico, zato ne sitnarite. Če v porodnišnicah ni prostora, je to problem porodnišnic in ne zavoda. Ob našem vztrajnem ponavljanju, da zadeve niso tako enoznačne in da nekatere mamice doma čakajo tudi drugi otroci (kdo bo poskrbel zanje?), se jim je posvetilo: »Očitno se je mati zavestno odpovedala bivanju v bolnišnici zaradi dojenja otroka, čeprav je to njena pravica. Vsakodnevno potovanje verjetno tudi z medicinskega vidika ni prav primerno za mater (stres, vpliv na dojenje in proizvajanje mleka ...), vendar je to očitno njena zavestna odločitev.« Takšen je bil eden izmed odgovorov z zavoda za zdravstveno zavarovanje. Nikomur ne pade na pamet, da lahko mleko izgubiš tudi zaradi stresnega bivanja v porodnišnici, sploh pa matere ne moremo zminimalizirati le na »proizvajalko« hrane! Njena prisotnost več kot presega to funkcijo!
Poraja se tudi vprašanje, ali ni bivanje v porodnišnici (na dan stane 33 evrov) včasih še dražje kot vračilo potnih stroškov.
Ob našem vztrajanju, da se nekaj mora premakniti in da so mamice nedonošenčkov posebno poglavje ter jih ne moremo označiti zgolj kot mamice, ki se vozijo na obisk (»in za obiske pač ne moremo vračati potnih stroškov«), so nam na zavodu pojasnili: »Gre za pravico do povračila potnih stroškov, ki je v zakonu opredeljena pravica. Oseba ima pravico do potnih stroškov, kadar sama potrebuje zdravstvene storitve v drugem kraju ali je spremljevalec zavarovane osebe. Zakon tega primera, ki ga opisujete, ne predvideva. Zato tukaj ni videti druge rešitve kot v spremembi zakona. Zavod ima pri tem zvezane roke, saj je glede povračila potnih stroškov zelo natančen.« Tako nam je povedala Vlasta Lavrih, vodja oddelka za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja na direkciji ZZZS, in namignila na vložitev pobude za spremembo zakona glede pravice do povračila potnih stroškov. Presojo o smiselnosti takega dopolnila pa prepušča ministrstvu za zdravje.
Na zavodu so nam še dejali, da za kaj takšnega slišijo prvič. A to je silno sprenevedanje, saj so se mamice pa tudi Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom že večkrat obrnili nanje s prošnjami. Se pa strinjamo, da se glas teh mamic ne sliši dovolj. Gre za nekaj deset ali dvajset žensk na leto. A v tej številki se skrivajo resnične stiske.
Dopolnite zakon! Z ministrstva za zdravje smo prejeli odgovor, v katerem priznavajo, da na opisani problem zakonodajalec ni pomislil. »Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v prvem odstavku 23. člena določa, da se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) krije sobivanje enega od staršev v zdravstvenem zavodu z bolnim otrokom do starosti otroka vključno 5 let. To pomeni, da sta iz OZZ krita namestitev in prehrana starša, ki biva z otrokom v bolnišnici. Res je, da zakonodajalec pri tem ni pomislil na potne stroške, ker gre v tem primeru za urejanje sobivanja staršev z otroki v bolnišnici. Bomo pa pri pripravi novega zakona razmislili tudi o rešitvi problema, ki ga navaja novinarka Jane.« Pisanje novega zakona je namreč v teku in želijo ga končati do poletja. Torej je skrajni čas, da skupaj s starši nedonošenčkov povzdignemo glas! To ni le obisk! Potnih stroškov mamice nedonošenčkov ne dobijo povrnjenih, saj po definicijah v pravilnikih svoje otroke zgolj obiskujejo. A ti obiski so več kot to! Prisotnost matere je terapevtska, otrok je bolj umirjen, hitreje okreva in ima kasneje manj težav. »Saj ne greš na obisk k teti ali stricu! Ko mi je sneg preprečil, da bi se odpeljala k Maši, so mi zvečer po telefonu sporočili, da ji ravno tistega dne ni bilo najbolje. Take zgodbe se ponavljajo – če ne doživiš, ne moreš verjeti! V porodnišnici otroku ne gre najbolje, ti pa doma še z enim ali dvema otrokoma! Katastrofa!« je bila iskrena Anika Tevzero in še priznala, da jo na poti iz Ljubljane domov večkrat premagajo solze. Vzpodbujanje rodnosti po slovensko Porodnišnica ne dobiva plačila za vse porode, ki jih opravi na leto. Plačila se dajejo namreč po planu – torej se bolnišnici predpiše, koliko posegov lahko v tistem letu naredi. Enako je s porodi, in to je absurdno. »Pri porodih pač ne moreš reči: gospa, november je – konec je za letos. Pojdite drugam! Torej se ustvarjajo izgube, ki se nekako krpajo, nikoli pa se jih popolnoma ne rešimo. Velika ironija je, da so nam porode, ki so presegli 'predpisano' številko, lani plačali samo 30-odstotno. In ob takih razmerah se v javnosti vzpodbuja rodnost! To je navadno licemerstvo!« ni okolišila Lilijana Kornhauser Cerar.
Tekst: MARIJA ŠELEK
Foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
_____________________________
24.teden
Pikica, ki se je rodila 110 dni prezgodaj
|
Natisni
in poljubčke, a. ne sekiraj se še bom tam okol hodila.... mam pa ?, o kakem dodatku govorite in kdo je upravičen do njega????
vsem... 
mašo
Ja, sploh ne morem verjet, da so že 4 leta minila. Sem bila pa včeraj spet cel dan v nekem čudnem transu. Vsako leto me tale dan zdela, podzavestno podoživljam vsako minuto dneva, ko se je naša punčka rodila. Groza, sploh ne morem pozabit. Pa se trudim, da se zamotim, pa včeraj je bil pust,... Ampak vseeno... Saj bo minilo, upam! 
