Anonimen
|
Anonimna ter flaška, hvala za lepe besede Ne vesta, kako zelo delim mnenje z vama. Tako zelo sem si želela družinskega vzdušja, neverjetno dolgo mu že na vse možne načine govorim, kako pomembna je družina, kako pomembna sva midva. Kako si želim iti z njim ven, se imeti lepo. Samo kaj, ko mi takrat nima nič za povedat? Plavava ko dva mrtvaka na pogrebu. Naj se dogaja karkoli- on bo vedno tiho in mu bo vse kul in super. Sam ta tišina me tko ubijaaaaa Če pa ga kaj vprašam, pa reče da mi pač nima nič za povedat Enega otroka že imava, star je 1 leto in tri mesece. Tako da vem, kakšno spremembo prinese. Veliko razumevanja mora biti med partnerjema, pomoči, ker kmalu med vsem delom izgubiš tisto, kar si nekoč imel. Midva sva to dobila nazaj, uspelo nama je. Iz ljubezni se je rodil drugi otrok. Zdaj pa nimam več moči, da bi ga prepričevala o pomembnosti družine in partnerstva, da ne želim biti sama za vse, da ni pomembna samo njegova služba, temveč tudi jaz. Da je pomembno, da skrbiva drug za drugega, ne pa živeti mimo drug drugega... Ne zmorem več. Bolj ko se trudim, večje bedarije dela in manj me upošteva. Tako mi je težko, da ne znam opisat. Res je prišlo do točke, ko sem čutila, da bi sama zmogla veliko več, s prvim otrokom in mojim psičkom. Prav vso energijo mi popije, res se trudim z njim. In res ne morem več- sem opazila, da nisem več sposobna skrbeti za otročka tako kot si zasluži, saj sem čist preveč razdražljiva in živčna. Če bi bila sama, bi se zanesla samo nase in bi mi bolje uspevalo, sem sigurna. Zato sem tako napisala. Je prišlo do tega, da sem prav začutila, da gre v mojem življenju res vse narobe, čeprav se še tako trudim. Ejej, oprostite za tele klobasarije... Še vedno ga ni domov, še nekaj časa ga ne bo... Pa sem še bolj žalostna, pa kar pišem in pišem... Hvala da ste me brale VRTNICA
|