HuAnita
|
IZVIRNO SPOROČILO: Jančika RR IZVIRNO SPOROČILO: HuAnita Nekaj malega pozornosti pa res rabijo. Saj pa ju ne zapiram v klet, madona . Z njima sem ves čas od petnajst do treh do petnajst čez sedem, ko gresta spat; v tem času je edino, kar naredim, da dam kak stroj cot prat, pa še tu mi pomagata. Skuham in pojem že prej, televizija ni prižgana. Več se skoraj ne da in niti nočem. No, večerjo jima pripravim, to mi vzame 5 minut recimo. Ej, dovolj je, da za sekundo pogledam stran, resno. Na nogi sta mi videla, ko sem jima nalivala sok . Ne pravim, da se jima posvečam ves čas, ampak tole je pa tu mač. Bohnedaj, da se oglasim na telefon - tisto sekundo popenita in mi začneta oba naenkrat nekaj nujnega razlagat in me vlečt za hlače. Pa ko sem z njima, me v bistvu sploh ne šljivita - lahko sedim pol ure na tleh brez besed in gledam, pa me niti ne pogledata. V trenutku, ko vzamem v roke časopis (isto sedim na tleh poleg njiju!), je pa štala. Zanimivo, da se do Joeja obnašata čisto drugače - ko je z njima, se ful igrata z njim, ko gre pa stran, se ne usajata. Pri meni pa kot da sem jima, ne vem, tretja noga - je del telesa, koristi ni od nje, če jo daš stran, pa boli . Pa mislim, da ravno zaradi Joejeve odsotnosti toliko visita na meni. Jančika, nisem mislila tako, da jima ne posvečaš dovolj pozornosti, valda, saj jim vse popoldne tudi jaz smao strežem: lačna, žejna, lulat, kakat, vmes kaj kuham za zvečer ali prih. dan, pospravljam.... Sem pa bila prav pozorna med vikendom: Capinka me je ene pol ure klicala, mami, pridi z menoj sestaviz sestavljanko... Ja, bom. Mamiii! Sem rekla, da pridem, takoj ko tole pomijem. Mami, prideš zdaj? Lej, samo še pometem, pa sem tam, velja. Res. In valda potem znori. Saj - v vrtcu morajo biti potprežljivi, ampak pri sebi vidim, da me velikokrat sploh Capinka pokliče, pa bi tisto 'oddelali', pa bi bil 'mir' potem, ampak ne, mene ti gospodinsjki strahovi nenehno preganjajo. Mali je pa itak zgodba zase. Zločko je kar pravi nadimek - Fantek, nimaš kaj. Teži, nenehno na meni visi, dere (saj pravim, rojen 4. 8., kot Vasja ). In zadnjič mi je pa prekipelo - pa zakaj se samo dereš? Daj mi razloži - sem zavpila! Povej, kaj je? Pa ga nenehno cartam, je tak, da rabi še veliko tega, kar sam pride. In začne ful ful milo jokati. Potem pa prebilis - in sklenem pakt s --- lej, mali, gremo zdajle v Pikapolonico, pa si boš izbral eno igračko, ampak boš cel dan priden? Zastriže z ušesi. Bom plidna. Gremo, pa si zbere vrtalnik. In od takrat je ene 70 % znosnejši. Res. Tako da pakt deluje. Samo zdaj moram poleg gospodinjenja z njim še vrtati v stole, mizo, okna.... No, sem zabluzila. Meni se samo zdi, sploh pri tistih, ki tudi popoldne niso veliko z njimi, da nas otroci pač pogrešajo. In namesto, da bi nas bili veseli, so tečni Notranji konflikt, ki ga ne znajo razrešiti drugače. Ker v vrtcu niso nenehno v središču pozornosti, doma pa valda morajo biti - saj so naša sonca Pa še en grozen primer, res, me kar stiska pri srcu. Kako grdo na HR pri naši žlahti ravnajo z eno punčko - res, ona je pa huje kot pes pri hiši Mama nikoli ni imela časa zanjo, njiv, vinograd, vse je bilo pomembnejše, tudi stara mama jo je samo tepla, ji sponašala, če je veliko jedla, vsi so jo zasmehovali... In ta mala je zdaj na pol divja, ne zna se obnašat, eno samo nasilje kaže navzven - ful neolikana - valda, kaj pa bo. Tam je vladal in vlada zakon šibe in kazni. Res grozno. Najbolj grozno pa je, da edino njen oče jo ima res rad, pa vse dneve tudi dela, kmetija, služba, fuš, da preživijo, pa pojma nima, kaj se dogaja Mene je skoraj kap, kako je slep, je pa res, da se v njegovi prisotnosti vsi precej drugače obnašajo do deklice, ampak vseeno je čutiti v vsakem stavku do nje kako bodico Me čudi, da se mala atiju ne zaupa - ali pa ji ne verjame, ker ob njem se tudi oba precej lepše obnaša.... Tole me pa res mori.
|