Dajadada
|
Jaz sem pa zaenkrat še vedno vesela, da smo se odločil za še enga tko na hitrco. Ampak imam srečo, da nosečnost poteka bp. Naju je pa kar malo strah ratal, kako bo, ko se ta druga pikica rodi, pol bo pa sigurno naporno prvih nekaj mesecev, da se ulaufamo. Mi pa vsi starši z dvema potrjujejo, da je najboljš imet enega za drugem, tako tisti, ki imajo majhno razliko, kot tisti, ki imajo otročke z večjo razliko. Predvsem slednji mi vedno razlagajo, da jim je žal, da se niso odločili imeti prej še enega, ker je sedaj takšna razlika med njima, da se preprosto ne ujameta več, vsak bi se nekaj drugega igral, tavelik se itak ne bi s tamaučkom igral, ker je že veeelik itd. Midva z bratom sva 6 let narazen in on je mlajši, tako da sem se morala vedno jaz prilagajat njegovi igri in sem ful pogrešala tisto povezanost med brati/sestrami, ki so bolj istih let. Draja, našemu je tudi v največje veselje šibanje po stanovanju in raznašanje stvari, ampak mene to ne moti, dokler se s tem zamoti in vidim, da ful uživa. Če mu hočem pa kakšno stvar vzet iz rok in dat tja kjer je bila, mu je pa sploh najbolj zabavno, se reži in beži pred mano. In tako se lovimo po stanovanju , pa skrivalnice se gremo...men je fuuul luštn. Je pa najbolj naporno, ko začne viseti na meni, ko sem v kuhinji, tako kot živa. Se kar naprej smuka okoli mene in cvili, kot da je laaaaačen in mu jaz zlobna mama ne dam nič za jest. Tako da je kuhanje, kadar sva sama doma omejeno na minimum, ker se mi zdi brez veze, da se matrava. ker tisto tečnanje mi pa zares najeda in me čisto spravi ob živce. So pa na srečo tudi igrače zanimive za kakšnih par minut, če ne druzga jih nosi naokoli .
|