crvicek
|
Punce, končno sem prišla do računalnika in se vam javljam, da sem danes prišla iz bolnice in se počutim super. Najprej se vam zahvaljujem , ker ste bile z mislimi ob meni. Polynesia, nate pa sem še posebej mislila, ker sem vedela da si ravno v teh dneh pričakovala in res je tako. Full sem vesela zate in ti želim vse najlepše v nosečnosti in zdravega . Moja hospitalizacija pa je potekala tako kot ste že nekatere opisale. Prvi dan so mi naredili vse preiskave in mi ugotovili, da sem spet malo slabokrvna (hemoglobin sem imela 106). Ma ko sem zdravnici internistki razložila, da sem že od pubertete bolj slabokrvna in živim vedno z nižjimi vrednostmi mi je vseeno dovolila operacijo, čeprav je najprej slabo kazalo, saj me je kar malo nahrulila da to ni kar tako. Potem pa ko sem ji razložila, da živim z takim nihanjem železa že toliko let in je zame taka vrednost normalna in sem ji povedala kakšne krvne preiskave sem že imela v preteklosti na hematološkem oddelku, se je začela malo lepše pogovarjat in je rekla naj grem še do svojega osebnega zdravnika, da mi predpiše eno kuro železa. Tako sem danes že sama poskrbela, da sem si spet nabavila vse potrebne dodatke in sirupe, da spet napolnim zaloge železa. V moji sobi smo bile samo tri, takoj smo se spoprijateljile, se skupaj bodrile in se zabavale. Popoldne smo dobile sirup za odvajanje in nekje do 10 zvečer smo dežurale po straniščih. Mislila sem da bo hujše, ma se da preživet. Za kosilo in večerjo smo dobile samo juho, čaj in kompot, ker ne smeš nič jesti ampak moraš zaužiti 2 l tekočine do polnoči, potem pa sploh nič več. Drugi dan sem odšla v operacijsko ob 9.30 in ob 12.30 sem že bila budna v svoji sobi in sem že klicala moža, ki me je prišel obiskat. Takoj po operaciji sem imela nekaj bolečin in so mi dali nekaj proti bolečinam v žilo. Kakšno uro po tem sem že vstala in v spremstvu odšla na stranišče. Sploh nisem imela nobenih slabosti in vrtoglavic, še sestre so se mi čudile kako sem korajžna. Tako sem se popoldne že sama sprehajala do wc in pomagala mojim cimram, ki so bile veliko bolj revne. Zvečer pa sem že jedla pravo večerjo. Tretji dan (danes) sem imela posvet pri zdravniku, ki me je operiral, prof. Tomaževič. Povedal mi je, da mi je odstranil septum velik 3 cm, kar je velika reč, tako da sem s tako pregrado imela resnično malo možnosti za donositev otroka. Rekel je, da še dobro da sem sploh zanosila, da veliko žensk s tako veliko pregrado sploh ne more zanositi, tako da zdaj pa ni več ovir in da bo sigurno vredu. Te njegove besede so me tako razveselile, da sem kar poletela iz njegove ambulante. Zdaj moram popiti še en ovojček stedirila in potem lahko že poskušam zanositi. Dobila sem 7 dni bolniške. To je to. Dekletom, ki vas to še čaka pa moram povedat, da vas ne sme biti strah, da je zelo neboleč poseg. Zelo važno pa je tudi, da ste sproščene, saj če so mišice sproščene anestezija bolje prime in tudi po anesteziji ni slabosti. Jaz sem bila zelo umirjena, nisem potrebovala nobenega apaurinčka in to je verjetno tudi res botrovalo, da sem se po operaciji tako dobro počutila. Zdaj pa lepo ležim, moj dragi možek me crklja in streže in bo z mano doma do konca tedna. Full sem vesela , da je operacija za mano in se že veselim, ko bova čez 6 tednov lahko že delala in upam, da tudi nama uspe v prvo kot Polynesii.
|