anarabarbara
|
IZVIRNO SPOROČILO: Arisa
Naj pa dodam še to, da sigurno drži tisto: kakršen si ti do njih, takšni so oni do tebe, saj sem prepričana, da nobena sestra in noben zdravnik ne bo lepo gledal tiste porodnice, ki misli, da se svet vrti samo okrog nje in da je ona edina, ki je rodila in se ne zaveda, da je hkrati z njo na oddelku še vsaj 20 drugih, ki prav tako potrebujejo pomoč sester. In sigurna sem, da grde stvari o MB porodnišnici izvirajo pretežno od takšnih razvajenih gospodičen…
Vljudno naprošam forumašice, ki so imele z Mb porodnišnico dobre izkušnje, da ne žalijo tistih, ki niso bile te sreče. Neštetokrat je bilo povedano, da prijaznost nikakor ni garancija za normalno obnašanje osebja na oddelku. Sprašujem pa se, od kod in zakaj toliko nestrpnosti do tistih mamic, katerih novorojenčki niso bili po JUSu in s(m)o potrebovale več pomoči kot druge. Jaz sem po enem tednu Mb porodnišnice od utrujenosti skoraj bruhala, tresla sem se in nisem mogla vstat iz postelje. Otroček se je kar naprej jokal (zaradi zlatenice in verjetno tudi alergije, ki se je potem hitro slabšala), sestre so me zaradi tega grdo gledale in zvračale vse, kar je bilo narobe, name. Tisto dragoceno uro, ko je v kosu spal, so mi praviloma razbili (čiščenje, prisilno previjanje, merjenje temperature (česar res nisem rabila), deljenje zdravil, ki jih od prvega dne nisem potrebovala, ker sem imela vse s sabo, "pospravljanje" postelje, kar sem itak delala sama...). V bistvu me je najbolj motilo 100 nepotrebnih odpiranj vrat, ko sem po napornih nočeh rabila počitek in nespoštljiv način pogovarjanja z mano. V bistvu se je žaljivo obnašalo samo nekaj sester in drjev, vendar se je v tistih ranljivih dneh zarezalo do srca. Zaradi tega sem jim nehala zaupat in postalo me je strah. Ko so to začutili, so se dotični začeli obnašat še bolj grozno, jaz pa sem padla skoraj v paniko. Ker imam nekaj pojma o medicini, bi se mi dalo relativno zlahka razložit osnovne stvari, kaj se dogaja, vendar do tega praviloma ni prišlo. Zato pa so mi večkrat očitali otrokov jok in neuspevanje. Na koncu je verjetno tudi res prišlo do tega, da je jokal tudi zaradi mojega strahu in negotovosti, vendar so v porodnišnici ta strah samo okrepili, namesto da bi se vsaj trudili delati obratno.
Bilo je pa tudi veliko za pohvalit: v porodni sobi je bilo vse naravnost idealno, ko je šlo zares, je bila babica takoj zraven, vsi so me spodbujali in zdravnica, ki me je šivala, je bila fenomenalna (dala anestezijo in res lepo, vsako plast posebej zašila). Na oddelku je bilo nekaj sester zelo razumevajočih, sploh Ester Šauperl (pa še ena druga, katerega imena se nikakor ne morem spomnit), ki sta mi močno pomagali pri dojenju. Močno močno močno sem hvaležna vsem, ki so me spodbujali in mi verjeli. Pa sestre z intenzive so super - nekaj neverjetnega, kako lepo so skrbele za mojega neješčega in deročega se otročka. Ker je bil hud problem z dojenjem (če mu nisem na poseben način - ki so me ga one naučile - porinila bradavice v usta, se je samo jokal in energično stran obračal), so mi one večkrat same od sebe pomagale.
Zelo sem vesela za vse mamice, ki vam je porod ostal v lepem spominu, ampak res ni treba zmerjat nas ostalih z razvajenimi gospodičnami!! Nekateri pač težko razumejo, da žal nismo vsi tako popolni kot oni.
< Sporočilo je popravil anarabarbara -- 9.2.2008 20:46:23 >
_____________________________
Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, takrat bo jasno, da se denarja ne da jesti.
|
Natisni
, so bile vse 
. 
Zašila me je tudi dr. Završnik in po mnenju vseh babic v tisti izmeni je opravila vražje dobro delo. Nato mi je dr. Jelenko odstranila kateter za EA in mi pred tem dala še eno dozo: »da me čez noč ne bo preveč bolelo!«
V porodnišnici sva preživela 6 dni, ker je mali dobil zlatenico in preventivno so ga zdravili z antibiotiki, ker je imel v krvi povišane vrednosti, ki so kazale na vnetje. Nad prijaznostjo osebja sem bila prav presenečena, saj sem se doma pripravljala na to, kako se jim bom mogla po robu postavit, ker sem slišala, da so sestre nesramne in ne vem kaj še…pomagale so mi pri previjanju, dojenju – ob vsakodnevnem jutranjem tehtanju so se z mano veselile, ko se je mali zredil in me tolažile, ko sem jokala, ker še nisva mogla domov…, tudi na intenzivni negi so bili več kot prijazni, da sploh ne omenjam babic v porodnih sobah. Zamislite si, da rojevate že 15 ur, pred vami pa jih je rodilo že 5 ali več, ki so prišle rodit za vami. Kaj mislite kako to vpliva na psiho? 
papa
To pa je ena večjih neumnosti, kar sem jih zadnje čase prebrala na tej temi..... Pa brez zamere, ker sem napisala tako direktno... Ene so imele pač dobro izkušnjo tu v MB, druge smo pač imele slabo... In zato še nisem razvajena, neprijazna in ne vem kaj še vse. Ne poznaš moje zgodbe, zato prosim ne meči vseh punc v isti koš. 
