Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen enostavno me je groza smrti, tudi jaz se zbujam ali pa preden zaspim in se vprašam kam to pelje, saj ni smisla, saj itak umremo, gledam otročke moje in si rečem, joj tudi oni bodo umrli, zakaj jih zdaj vzgajam, če umrejo to se mi dogaja tudi podnevi in skratka non stop čisto vsak dan. A potem jih pa ne bi vzgajala, če itak umremo? Pa ne bi vmes videla kakšne iskrice lepega, če pa itak umremo? Pa a ne bi kakšne čokolade pojedla, saj uživaš v tem, a ne, ker boš itak umrla? Pa a ne bi mogoče uživala v visenju na rr - al je brez veze, ker itak umremo? Po moje moraš samo sprejet, da umremo. Pač umremo, kaj pa potem. Preveč si navezana na reči, zato te boli, če jih izgubiš. Celo to moraš sprejeti, da obstaja možnost, da ti kdo bližnji umre. Ko boš to sprejela, boš zaživela. izkoristi tisti vmesni čas, življenje. Kupi si kaj lepega, objemi otročke, stisni se k možu, poslušaj fajn muziko, telefoniraj mami, meni se s prijateljicami na kavi - kljub temu, da bo enkrat tega konec. That`s life.
|